Analiza odloma iz Na klancu Ivana Cankarja: življenje Mihovih in odzivi na revščino

Vrsta naloge: Analiza

Dodano: danes ob 11:31

IVAN CANKAR: NA KLANCU (ODLOMEK) – LITERARNA NALOGA

1. UMESTITEV V LITERARNO OBDOBJE IN SMER

Odlomek iz romana *Na klancu* je delo Ivana Cankarja, enega najpomembnejših slovenskih pisateljev. *Na klancu* je izšlo leta 1902 in sodi v obdobje moderne, natančneje v realizem s prehodi v naturalizem. Slovenska moderna (okvirno obdobje 1899–1918) je bila čas, ko so slovenski ustvarjalci v literaturo uvajali nove poglede na človeka, pogosto poudarjali posameznikovo doživljanje, eksistencialne probleme, zaznamovali pa so jo tudi socialni problemi, ki jih prinaša sodobna družba.

Cankar, kot njen osrednji predstavnik, je zlasti pozornost namenil vsakdanjim problemom malih ljudi, družinskim razmerjem, vprašanjem družbene pravičnosti in razslojenosti, pogosto s kritičnim, vendar tudi sočutnim pogledom. Naturalistični vpliv se kaže v natančnem, pogosto celo krutem prikazu bede, revščine, trpljenja in nemoči človeka proti družbenim okoliščinam.

Glavne značilnosti obdobja in smeri: - kritika družbenih razmer in prikaz socialnh problemov – revščine, trpljenja, neenakosti - psihološka poglobljenost likov, analiziranje doživetij posameznika - odmik od idealizacije, h kateremu je stremel realizem, in prehod v bolj pesimističen, pogosto naturalistično krut prikaz realnosti - uporaba simbolike in poudarjanje čustvenih stanj

2. POVZETEK ODLONKA

V odlomku spremljamo družino Mihovih, ki se je zaradi finančne stiske preselila iz svojega doma v skromno izbo na klancu. Večji del pohištva so morali prodati, izba je kljub osnovnemu pohištvu prazna in tuja, vzdušje pa je turobno in težko. Francka, mati, deluje izmučeno, postarano in skrbi za preživetje otrok, medtem ko je oče Mihov bolan, slaboten, povsem psihično zlomljen. Otroci v selitvi vidijo pustolovščino, za razliko od staršev, ki silno občutijo težo izgube in spremembe. Posebej izstopa lik Francke, ki kljub lastni stiski neomajno skrbi za vse, da bi svojim otrokom zagotovila hrano in toplino doma. Mihov pa se pred življenjskimi težavami in odgovornostjo umika: večere preživlja v gostilni, kjer se ob žganju oddalji od resničnosti.

3. RAZLAGA PROBLEMA V ODLONKU

Kako se je življenje Mihovih po selitvi spremenilo? Življenje Mihovih je doživelo radikalen preobrat: iz nekdaj bolj urejenega življenja so se znašli v revščini, brez lastne hiše, v delu mesta za revnejše sloje. Hiša ni več dom, je prazna in tuja, življenje pa naporno, monotono in polno skrbi.

Kako se z revščino spopada Francka in kako Tone (Mihov)? Francka se z revščino bori neutrudno in požrtvovalno. Trdo dela in daje vse, kar ima, da preživi družino. Njena žrtev je popolna, celo iz »svoje krvi je dajala otrokom kruha in, če bi prišel iz krvi bel kruh, bi si bila odprla žilo« – prav ta poved najbolje opiše njeno požrtvovalnost, materinsko ljubezen in nemoč hkrati.

Tone (Mihov), nasprotno, ob obupu išče uteho v gostilni in pijači. S tem beži pred odgovornostjo, pred lastnimi neuspehi. V njegovem vedenju je čutiti sram, zadrego, pa tudi nemoč – rad bi našel službo in drugače živel, a mu to ne uspeva. V odnosu do žene pokaže občasno toplino, sicer pa jo stiska s svojo molčečnostjo in odsotnostjo.

Citirana poved o Franckini žrtvi: »Vsak dan ji je iztisnil par kapelj krvi — iz svoje krvi je dajala otrokom kruha in, če bi prišel iz krvi bel kruh, bi si bila odprla žilo.«

4. OCENA TONETOVEGA ODNOSA DO DRUŽINE IN PRIMER DANAŠNJEGA SOOČANJA S POMANJKANJEM

Toneta (Mihova) razjedajo občutki neuspeha, vendar si pred problemi zamiži; zbeži v pijačo, se izogiba pogovoru z ženo, pri čemer ni brutalen, je pa čustveno odtujen. Njegov odnos ni odkrito sovražen, prej apatičen, kar pa družini enako škoduje kot neposredno zanemarjanje njenih potreb. Francko pušča samo z vsemi bremeni.

Danes bi njegovo vedenje ocenjevali kot čustveno izogibanje oziroma nepripravljenost prevzeti soodgovornost za družino v težavnih trenutkih. Primeri iz življenja kažejo, da se tudi danes ljudje z revščino pogosto spopadajo kot Francka – z vztrajnostjo, požrtvovalnostjo, a tudi s tihim trpljenjem. Nekateri, podobno kot Tone, posežejo po begu: v alkohol, delo ali virtualni svet, namesto da bi poiskali rešitev ali pomoč.

V zadnjih letih so se možnosti pomoči ljudem v stiski sicer povečale – obstajajo krizni centri, socialne službe, psihološka pomoč, a še vedno se marsikdo bori v tišini in sramu, tako kot Cankarjevi liki, zlasti v okoljih, kjer so težave, povezane s pomanjkanjem ali brezposelnostjo, še vedno stigmatizirane.

5. ZAKLJUČEK

Cankar v odlomku tankočutno, a neusmiljeno razkrije posledice revščine: od stisk v družini, preko fizičnega in psihičnega propada posameznikov, do globoke osamljenosti. Največje breme nosi ženska, v tem primeru Francka, ki z brezpogojno ljubeznijo in požrtvovalnostjo kljubuje usodi, a tudi sama tone v izčrpanost. Njena tiha žrtev je ganljiva in vredna spoštovanja, medtem ko Tonetovo bežanje pred problemi še poglablja razdor in nemoč v družini.

Menim, da družbena solidarnost danes vseeno omogoča več upanja, kadar se ljudje zavedo, da je revščina lahko posledica okoliščin, ne krivda posameznika. Pomembno je, da družba ponudi roko, tako da nihče ne bi ostal sam – in da se ne ponovijo ti »klanci« preteklosti, ki so mnoge družine polegli pod breme vsakdanjega boja za preživetje.

---

*Uporabljeni viri:* - Ivan Cankar: *Na klancu*. Ljubljana, 1902. - Anton Ocvirk idr.: Slovenska književnost, učbeniki za srednje šole. - Portal slovenska književnost: [https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Cankar](https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Cankar)