Primerjalna analiza odlomekov „Samorastniki” in „Na klancu”

Vrsta naloge: Analiza

Dodano: danes ob 13:07

Primerjalni esej: Prežihov Voranc: _Samorastniki_ (odlomek "Mučenje") in Ivan Cankar: _Na klancu_ (odlomek "Pot navzdol")

Pričujoča odlomka iz del Prežihovega Voranca in Ivana Cankarja predstavljata izjemna primere slovenske socialne in psihološke proze, ki ponazarjata težko in pogosto brezizhodno vsakdanjost nižjih slojev v slovenskem podeželskem in mestnem okolju na prelomu 19. in 20. stoletja. Avtorja na različne načine tematizirata ponižanje, trpljenje in moč človeškega duha, vsak v okviru lastne poetike in sporočilnosti.

Vsebinski in motivni vidik

Predvsem se oba odlomka dotikata teme trpljenja, ki prihaja od zunaj – od oblasti družine oziroma družbe. Pri Vorancu se mučenje dogaja v družinskem okolju, kjer očetova strogost in brezčutnost udarita po najšibkejših članih, predvsem po Meti. Pri Cankarju pa je povod za trpljenje revščina in socialna stiska, ki družino Mihov primora, da proda svoje imetje in odide v slabše življenjske razmere.

Pri Prežihovem Vorancu je težišče dogajanja v notranjem boju glavne osebe, Mete, ki se mora pokazati močno ob grozečem telesnem kaznovanju. Njen položaj je brezizhoden, vendar v njej začne kliti odpor, ki je za Voranca pogosto eden redkih pozitivnih elementov v usodi zatiranega kmeta. Medtem je pri Cankarju v ospredju zlom in tiha resignacija, ki jo čutimo pri Francki, ki zaradi skrajne revščine in brezbrižnosti moža izčrpava samo sebe. Presunljivo je, kako drugače pristopita oba lika k svoji situaciji: Meta išče hrabrost in upor v materini drži in sočutju do brata; Francka na drugi strani v tišini in samoodpovedovanju skrbi za otroke in moža, ki ga družinsko stanje pelje v dokončno odtujenost in alkoholizem.

Psihološki portret in družinski odnosi

Oba avtorja mojstrsko izrisujeta psihološke portrete osrednjih junakinj. Pri Vorancu je Mati opisana kot strta, vendar v sebi tiho odločna, kar daje Meti ne le tolažbe, temveč tudi pogum za upor. Materina vztrajnost in pogum sije iz oči, čeprav je povsem brez moči proti gospodarjevemu nasilju, a ravno ta nemočnost je paradoksno vir moči hčere. Očetova vloga je oblastna in represivna, njegovo nasilje pa ni zgolj telesno, temveč tudi psihično psihološko uničujoče, saj z enim samim pogledom zlomi sinovo voljo.

Pri Cankarju naletimo na povsem drugačne družinske dinamike. Očeta izriva notranja stiska, breme brezposelnosti in občutek ničvrednosti vodi v odtujenost, pasivnost ter beg v alkohol. Izbira Francke je sprejemanje in žrtvovanje, kar Cankar izriše z metaforo dajanja krvi za kruh otrokom – ekstremen primer materinske požrtvovalnosti. Žena in mož sobivata, a sta ločena v tišini in nezmožnosti komunikacije. Njuna pot ni pot upora, ampak vdano sprejemanje – oziroma, kot to slikovito upodobi Cankar, počasno umiranje za živo ograjo revščine in brezupa.

Slogovne in pripovedne razlike

Ena ključnih razlik med odlomkoma je v izrazu in tonu. Pri Vorancu je slog temačen, napet, s poudarkom na notranjih stanjih. Njegov jezik je bogat z podobami, pogost je notranji monolog, krik, nemoč. V odlomku opazimo metafore (»ječa v kamri«, »martrniški stol«, »železna pest«), ki podčrtujejo težo situacije in skoraj mitološko izkušnjo trpljenja. Psihološko dogajanje je poglobljeno in skoraj fizično. Prav tako je očiten prikrit klic po uporu, ki je za slovensko ruralno okolje nekaj skoraj subverzivnega.

Nasprotno pa je Cankarjev slog tišji, a nič manj pretresljiv. Jezik je preprost, realističen, vsakdanji (»Na, Tone, če hočeš par soldov…«). Cankarjeva posebnost je v zmožnosti, da iz preprostih prizorov izlušči univerzalno resnico o človeškem dostojanstvu in izčrpanosti – prizor Francke, ki na tiho prenaša trpljenje, je prežet z globoko sočutnostjo in vživljanjem. Prav tako je videti Cankarjevo socialnokritično žilico, saj brez olepševanja prikaže pot do družbenega dna: iz revščine ni izhoda, razen morda v sanjah, pogostokrat pa v alkoholu, ki pomeni pobeg iz brezupa.

Sklep: skupne in različne točke

Oba odlomka razkrivata, kako globoko posameznika zaznamujeta družinsko okolje in širše družbeno stanje. V središču je ponižani, izobčeni, a včasih tudi uporni posameznik. Razlika je v načinu odzivanja; pri Vorancu je v ospredju notranja moč in tiho upiranje, pri Cankarju resignacija in potrpežljivost do meje izničenja. Očiten je tudi vpliv časa in okolja – Vorancov podeželski svet pozna fizično kaznovanje in patriarhalno oblastnost, Cankarjeva mestna revščina pa je bolj potiho uničujoča.

Oba avtorja, vsak na svoj način, opozarjata na nepravičnost, trpljenje in človeško požrtvovalnost, ki še danes nagovarjajo bralca s svojo univerzalno sporočilnostjo in emocionalno silovitostjo.