Primerjalna analiza moralno spornih dejanj v dramskih delih Ta veseli dan in Tartuffe

Vrsta naloge: Analiza

Dodano: danes ob 14:36

Uvod

Moralno sporna dejanja so tista, ki preizprašujejo veljavne družbene vrednote, kličejo po razmisleku in nemalokrat nasprotujejo sprejetim pravilom ali pričakovanjem. Lahko gre za namerno prevaro, laž, manipulacijo ali pa spopad med osebnim interesom in dobrobitjo skupnosti. Prav v dramski obliki, ki omogoča razvoj karakterjev skozi dialoge in konflikt, pridejo etične dileme do popolnega izraza. Zlasti pri slovenskih besedilih, ki so skozi literarno ustvarjanje sooblikovala slovensko narodno identiteto in pogled na moralo, so takšna vprašanja izjemno zanimiva.

Namen tega eseja je poglobljena primerjava prikaza in vloge moralno spornih dejanj v omenjenih dramah, ob upoštevanju zgodovinskega, kulturnega in literarnega konteksta. Kljub razliki v času nastanka in kulturnem okolju obe deli predstavljata oster komentar lastne družbe ter kažeta, kako skozi literaturo prepoznavamo, premlevamo in včasih celo popravljamo svoja etična merila. Teza mojega razmišljanja je, da “Matiček” in “Tartuffe” vsak na sebi lasten način razkrivata razpoke v družbeni morali ter nas s tem približata večni razpravi o tem, kaj je prav in kaj narobe.

1. Poglavje: Kontekst in ozadje obeh dram

Molière, pisatelj klasicizma v 17. stoletju, je s komedijo *Tartuffe* ironiziral družbene razmere v razviti francoski družbi. Takrat so družbo krojile razlike med meščanstvom in plemstvom, močna vloga cerkvenih oblasti ter visoko cenjena navidezna pobožnost. Prav zaradi neposredne kritike cerkvene hinavščine je bila drama večkrat prepovedana.

Obe drami sta bili v času nastanka subverzivni. Linhartova drama je odzvanjala med slovenskimi intelektualci, ki so skušali preseči okostenelost vaških šeg, medtem ko je Molière izzval cerkvene in oblastiželjne kroge z razgaljanjem lažne morale. Jasno je, da so družbene norme tesno prepletene s posameznikovim vedenjem: prav zaradi močnega pritiska okolja je prelom s pravili v obeh dramah še toliko bolj dramatičen.

2. Poglavje: Moralno sporna dejanja v *Ta veseli dan ali Matiček se ženi*

V tej borbi za srečo se pojavi vrsta moralno spornih dejanj, ki jih zasledimo tudi v naši družbeni zgodovini: skrivna dogovarjanja, drobne laži in prevarantski načrti, ki naj bi pomagali do zastavljenega cilja. Matiček se, na primer, zateče k iznajdljivosti in drobni zvijačnosti, ko želi pretentati avtoriteto ali prestrašiti tekmece. Tudi drugi liki, kot sta mati in ženin nasprotnik, niso brez greha – vsak se poslužuje manjših manipulacij, prikrivanja dejstev ali celo izsiljevanj, da bi dosegel svoje.

Pri tem je treba poudariti, da v “Matičku” nobeno dejanje ni zares grozodejstvo; bolj gre za dilematske izbire med lojalnostjo do lastne družine ali do lastnega srca, med pragmatizmom in ideali. V slovenskem kontekstu, kjer je bila družina tradicionalno hrbtenica naroda in morale, imajo ta dejanja posebne posledice. Kazen za moralne napake je lahko izobčenje, sramota ali celo uničena prihodnost.

Linhart je v risanju svojih likov empatičen in razumevajoč. Avtor drame pogosto ne obsoja naravnost, temveč s posmehom in rahlo ironijo omogoča gledalcu, da sam prepozna moralno vrednost likovih odločitev.

Zanimivo je, da Linhart kljub prikazovanju napačnih ravnanj ne riše povsem negativne slike svojih junakov, temveč njihovo iskanje poti do sreče prikaže skoraj kot naravno človeško porajanje v resničnem življenju. Bralec lahko iz tega potegne nauk, da so moralne dileme včasih neizogibne, najpomembneje pa je ohraniti človečnost in sposobnost samopremisleka.

3. Poglavje: Moralno sporna dejanja v *Tartuffe*

Hinavščina je tu dvignjena na najvišjo raven – Tartuffe laže, podtika, zvija in skuša z manipulacijo prevzeti oblast nad Orgonovim premoženjem in celo privoliti v poroko z njegovo hčerjo. V nasprotju z Matičkom, kjer so laži večinoma neškodljive, je v “Tartuffu” vsaka laž natančno preračunana, vsaka manipulacija smrtonosna za socialno tkivo družine. Posebej simboličen je trenutek, ko Tartuffe skuša zapeljati Orgonovo ženo Elmire, a se izmika razkritju z navidezno gorečo pobožnostjo.

Tartuffova dejanja razkrijejo naravo oblasti in ranljivosti družinskih vezi. Orgon zagovarja Tartuffa celo pred lastno družino, ker je zaljubljen v njegovo pobožnost – a prav slepa vera v “pravo” moralo ga pahne v pogubo, ki jo prepreči šele povsem zunanji poseg oblasti.

Molière v “Tartuffu” še zdaleč ni nevtralen. S svojo ostro satiro napada zakoreninjeno lažno moralo in dvoličnost cerkvenih avtoritet, ki so v zgodovini Evrope vodile do številnih zlorab. Humor, s katerim Molière razkrinka farizejstvo, omogoča gledalcu, da se mu zdi takšna pokvarjenost še bolj odbijajoča.

4. Poglavje: Primerjava obeh dramatik

Molière, nasprotno, gradi zaplet iz ostre družbene satire. Liki v “Tartuffu” so bolj tipi kot osebe: Orgon kot naivnež, Tartuffe kot poosebljena hinavščina, ostali liki kot glasniki zdrave pameti ali žrtve sistema. V središču pozornosti ni toliko posameznikovo notranje doživljanje, kot razkrinkavanje struktur, zaradi katerih hinavščina sploh uspeva.

Motivacija za moralno sporna dejanja je v Linhartovem delu večinoma čustvena ali družinska: želja po ljubezni, prizadevanje za boljše življenje, včasih tudi malomeščanska tekmovalnost ali sram. Pri Molièru pa gre za čisto oblastno slo, koristoljubje in ohranjanje videza, za katerega družba pričakuje popolnost, čeprav je ta povsem prazna.

Vsaka drama torej nagovarja druge segmente družbe: Linhart se dotika srca in temeljnih vrednot majhne skupnosti, Molière pa s prstom kaže na sistemske napake celotne družbe. Oba pa skozi like postavita ogledalo gledalcu in ga prisilita v razmislek o tem, kam pravzaprav vodi vsakodnevna pokvarjenost v zasebnem ali javnem življenju.

5. Poglavje: Vpliv moralno spornih dejanj na razvoj likov in zgodbe

V “Tartuffu” pa se liki najbolje izkristalizirajo šele ob največji nevarnosti. Orgon, ki zaupa napačnemu človeku, se mora na koncu soočiti z lastno naivnostjo in skorajšnjo izgubo vsega. Ostali člani družine skozi odpor do Tartuffa pokažejo svoja stališča, pogum, včasih pa tudi strah in nemoč. Skozi razkrite spletke in skorajšnji razpad družine postane jasno, da je le z neposrednim pogledom v ogledalo mogoče preseči laž.

Moralne dileme so torej v obeh dramah instrument, s katerim avtorja vodita svoje like in občinstvo k večjemu razumevanju človekove narave. Obenem nas spomnita tudi na to, da so odgovori na etična vprašanja le redko preprosti – vsak posameznik nosi del odgovornosti, a tudi možnost zadovoljive rešitve.

Zaključek

V “Matičku” je moralna spornost zapletena in življenjska, v “Tartuffu” pa brezkompromisno izpostavljena s karikirano hinavščino, ki prežema vse pore družbe. Slovenskega bralca Linhartove odločitve spodbujajo k sočutju in toleranci, Molièrova pa k pogumu, da razkrije, kar je skrito pod plaščem pobožnosti ali kreposti.

Tako ostaja vprašanje morale v obeh dramah izjemno relevantno tudi za današnjega bralca, ki se v svetu instantnih resnic, hitrih odločitev in navidezne popolnosti vsakodnevno spopada z lastnim vrednostnim kompasom. Literatura je skozi stoletja služila kot najbolj zvest sopotnik razmisleka o tem, kako naj človek deluje, ko pritiska množica ali kadar je skušnjava prevelika.

V zaključku bi poudaril, da sta Linhart in Molière, vsak v svojem času, a oba s prepoznavno literarno ostrino, pomembno obogatila razpravo o moralno spornih dejanjih. Opozarjata, da odgovori nikoli niso preprosti in da se prava osebnost razvije šele v soočenju z lastnimi napakami ali skušnjavami. V tem smislu ostaja drama, še posebej tista z močnim moralnim nabojem, neprecenljiv vir osebnostne in družbene refleksije tudi za prihodnje generacije slovenskih bralcev.