Antigone in Hamlet kot tragična junaka

Vrsta naloge: Analiza

Dodano: predvčerajšnjim ob 7:38

Antigona in Hamlet kot tragična junaka

Antigona in Hamlet sodita med najbolj znane književne like svetovne dramatike. Čeprav prihajata iz različnih obdobij in različnih kulturnih okolij, ju povezuje nekaj zelo pomembnega: oba sta tragična junaka. Antigona nastopa v istoimenski Sofoklejevi tragediji iz antične Grčije, Hamlet pa v Shakespearovi drami Hamlet iz obdobja renesanse. Oba se znajdeta v položaju, ko morata izbirati med tem, kar od njiju zahtevajo oblast, družba in okoliščine, ter tem, kar sama čutita kot pravo in pravično. Prav zaradi tega notranjega in zunanjega spopada postaneta tragična junaka, saj njune odločitve vodijo v propad, hkrati pa razkrivajo njuno moralno veličino.

Tragični junak je oseba, ki je po navadi plemenitega rodu ali pomembnega družbenega položaja, a jo neka usodna napaka, značajska lastnost ali neizbežen konflikt pripelje do nesreče. Njegova tragedija ni samo osebna, ampak ima širši pomen, saj pokaže spopad med človekom in usodo, med posameznikom in družbo ali med moralnim zakonom in državno oblastjo. Tako Antigona kot Hamlet sta zelo močna, zapletena in globoko človeška lika, zato ju ne moremo razumeti samo kot žrtvi, ampak tudi kot osebnosti, ki dejavno oblikujeta svojo usodo.

Antigona je hči Ojdipa in pripada prekleti tebanski kraljevi rodbini. Že njeno družinsko ozadje je zaznamovano s trpljenjem, krivdo in nesrečo. V drami se znajde pred težko odločitvijo: tebanski kralj Kreon prepove pokop njenega brata Polinejka, ker ga ima za izdajalca. Antigona se temu ukazu upre, saj verjame, da so božji zakoni pomembnejši od človeških. Mrtvi mora po njenem prepričanju dobiti pokop, ker je to sveta dolžnost do družine in do bogov. Antigona torej ne ravna iz sebičnosti ali lahkomiselnosti, ampak iz globokega moralnega prepričanja. Prav v tem je njena veličina.

Kot tragična junakinja je Antigona neomajna, pogumna in zvesta svojim načelom. Zaveda se posledic svojega dejanja, a se kljub temu ne umakne. V tem pogledu je njen značaj izjemno čvrst. Ne čaka, da bi kdo drug storil prav, ampak sama prevzame odgovornost. Vendar pa je prav njena nepopustljivost tudi eden od razlogov za tragedijo. Antigona ne išče kompromisa in ne razmišlja o možnosti, da bi ravnala drugače. Njena odločnost je plemenita, a hkrati tako skrajna, da jo pripelje v smrt. Njena tragičnost je zato v tem, da propade prav zaradi vrednot, ki jo delajo veliko: zvestobe, poguma in moralne čistosti.

Pomembno je tudi, da Antigona ni tragična junakinja samo zato, ker umre. Tragična je predvsem zato, ker se zavestno odloči za pot, za katero ve, da vodi v uničenje. Njena usoda ni zgolj naključje, ampak posledica njenega značaja in njenega spopada z oblastjo. Kreon predstavlja državni zakon, red in oblast, Antigona pa vest, družinsko dolžnost in višjo pravičnost. Njuno nasprotje je neizbežno in prav iz tega nasprotja se rodi tragedija. Antigona v tem boju izgubi življenje, vendar ohrani dostojanstvo in moralno zmago.

Hamlet je drugačen tragični junak. Je danski princ, torej prav tako visoko rojen, vendar njegova tragedija ni predvsem v neposrednem uporu oblasti, temveč v notranjem razcepu. Na začetku drame izve, da je bil njegov oče umorjen in da je morilec njegov stric Klavdij, ki je nato prevzel prestol in se poročil z Hamletovo materjo. Duh mrtvega očeta od Hamleta zahteva maščevanje. Tako se Hamlet znajde pred težko nalogo: kaznovati mora zločin, vendar ne more ukrepati hitro in preprosto, saj o vsem dvomi, premišljuje in išče resnico.

Hamletova glavna značilnost je njegova notranja razklanost. Ni človek hitrega dejanja, ampak človek misli. Prav zaradi tega je tako zanimiv in sodoben književni lik. Zaveda se pokvarjenosti sveta, nezanesljivosti ljudi in nevarnosti prenagljenih odločitev. Njegova tragedija ni samo v tem, da mora maščevati očeta, ampak tudi v tem, da ne zna uskladiti mišljenja in delovanja. Dolgo odlaša, preverja, opazuje in razmišlja, medtem pa se položaj vedno bolj zapleta. Njegova neodločnost je njegova tragična napaka, saj omogoči, da se zgodi še več smrti in nesreč.

Kljub temu Hamleta ne smemo imeti za šibkega junaka. Prav nasprotno: njegova sposobnost dvoma in globokega razmišljanja kaže na njegovo duhovno širino. Hamlet se ne zadovolji z navidezno resnico, ampak želi prodreti do bistva. Sprašuje se o življenju, smrti, smislu človekovega obstoja, krivdi in pravičnosti. Zaradi tega presega okvir navadne maščevalne zgodbe. Toda prav ta njegova miselna globina postane tudi vir njegovega trpljenja. Medtem ko Antigona deluje skoraj takoj in brez omahovanja, Hamlet prav zaradi prevelikega razmisleka izgublja čas in možnost, da bi stvari rešil drugače.

Ob primerjavi obeh junakov opazimo pomembne podobnosti. Oba pripadata plemenitemu sloju, oba sta osamljena v svoji resnici in oba se upirata razmeram, ki se jima zdijo moralno nesprejemljive. Antigona se upre krivičnemu ukazu, Hamlet pa pokvarjenemu dvoru in zločinu, ki je skrit pod videzom zakonite oblasti. Oba vodi močan občutek dolžnosti: Antigono dolžnost do brata in božjih zakonov, Hamleta pa dolžnost do očeta in resnice. Poleg tega oba vstopata v boj, ki ga ne moreta preživeti. Njuna zgodba se konča s smrtjo, kar je ena bistvenih značilnosti tragedije.

Še pomembnejše pa so razlike med njima. Antigona je junakinja dejanja, Hamlet pa junak razmišljanja. Antigona je od vsega začetka prepričana, kaj je prav, Hamlet pa išče gotovost in se bojuje s samim seboj. Antigona deluje jasno, odkrito in pogumno, Hamlet pa bolj prikrito, previdno in pogosto neodločno. Antigona je tragična zaradi svoje neomajnosti, Hamlet pa zaradi svoje notranje razklanosti. Pri Antigoni je v ospredju spopad med posameznikom in oblastjo, pri Hamletu pa spopad med človekovo vestjo, dvomom in zahtevo po dejanju.

Oba lika pa nam tudi danes veliko povesta. Antigona nas opozarja, da obstajajo vrednote, ki so višje od oblasti in ukazov. Predstavlja pogum posameznika, ki je pripravljen tvegati vse, da bi ostal zvest svoji vesti. Hamlet pa nas uči, kako težko je v svetu laži in zločina priti do resnice ter kako usodno je lahko, če človek ne more pravočasno ukrepati. Vsak na svoj način kažeta, da je človekovo življenje pogosto zaznamovano s težkimi odločitvami, pri katerih ni mogoče ostati popolnoma nepoškodovan.

Antigona in Hamlet sta torej tragična junaka, ker ju njuna plemenitost, dolžnost in značaj pripeljejo v propad. Antigona propade zaradi zvestobe moralnemu zakonu, Hamlet pa zaradi razpetosti med dolžnostjo in dvomom. Vendar njuna tragedija ni zaman. Prav v njunem trpljenju se pokaže veličina človeka, ki se upre krivici in poskuša ravnati po svoji vesti. Zato ostajata Antigona in Hamlet tudi danes močna simbola tragičnega človeka, ki se v nepopolnem svetu bori za resnico, pravičnost in dostojanstvo.