Antigona in Hamlet: posameznik proti oblasti

To delo je preveril naš učitelj: včeraj ob 9:13

Vrsta naloge: Analiza

Dodano: predvčerajšnjim ob 8:27

Antigona in Hamlet – posameznik proti oblasti

Motiv posameznika proti oblasti je eden najpomembnejših in najstarejših motivov v književnosti. Pojavlja se v delih iz različnih časov, ker je povezan z vprašanji pravičnosti, morale, odgovornosti in svobode. Človek se pogosto znajde v položaju, ko mora izbirati med poslušnostjo pravilom in zvestobo lastni vesti. Prav to vidimo tudi v dveh velikih književnih delih: v Sofoklejevi Antigoni in v Shakespearovem Hamletu. Čeprav sta deli nastali v različnih obdobjih in prikazujeta drugačen svet, imata veliko skupnega. V obeh delih je v središču posameznik, ki se znajde v sporu z oblastjo. Vendar pa se Antigona in Hamlet na ta spor odzoveta različno, zato sta tudi njuna usoda in pomen njunega boja nekoliko drugačna.

Antigona je junakinja antične tragedije, ki se oblasti upre odkrito, odločno in brez omahovanja. Ko kralj Kreon prepove pokop Polinejka, ker ga ima za izdajalca, Antigona ta ukaz zavrne. Prepričana je, da obstajajo višji, nenapisani zakoni, ki so pomembnejši od kraljeve volje. Za njo je pokop mrtvega brata sveta dolžnost, ki je ne more opustiti, tudi če jo to stane življenja. Antigona se torej ne bori za osebno korist, temveč za moralno resnico. Njeno nasprotovanje oblasti izhaja iz notranjega prepričanja, da človek ne sme ubogati ukaza, ki je krivičen.

Pri Antigoni je spopad z oblastjo zelo jasen. Na eni strani stoji Kreon, vladar, ki verjame v red, zakon in moč države, na drugi strani pa Antigona, ki zagovarja družinsko dolžnost in božje zakone. Kreon meni, da mora biti vladar dosleden in da se država ne more ohraniti, če ljudje ne spoštujejo njegovih ukazov. Antigona pa vidi, da oblast brez pravičnosti postane nasilje. Njuna konflikta zato ne moremo razumeti samo kot osebni spor, ampak kot spopad dveh načel: državne oblasti in moralne vesti posameznika.

Antigonina posebnost je v tem, da svojo odločitev sprejme hitro in brez notranjega omahovanja. Zaveda se posledic, a se jih ne ustraši. V tem je njena tragična veličina. Ni junakinja zato, ker bi zmagala, ampak zato, ker ostane zvesta sama sebi. Čeprav je sama in čeprav jo oblast kaznuje, njeno ravnanje razkriva omejenost Kreonove moči. Kralj lahko odloča o kazni, ne more pa odločati o tem, kaj je prav. Prav zato je Antigona simbol upora proti krivični oblasti.

Hamlet pa je drugačen tip junaka. Tudi on se znajde v sporu z oblastjo, vendar njegov boj ni tako neposreden kot Antigonin. Na danskem dvoru vlada kralj Klavdij, ki si je oblast pridobil z zločinom: ubil je svojega brata, Hamletovega očeta, in prevzel prestol. Hamlet torej ne nasprotuje oblasti zato, ker bi zavračal samo idejo vladanja, ampak zato, ker ve, da je oblast v rokah moralno pokvarjenega človeka. Klavdij je navzven uspešen vladar, v resnici pa njegov položaj temelji na laži, prevari in umoru.

Hamletov položaj je bolj zapleten kot Antigonin. Antigona natanko ve, kaj mora storiti, Hamlet pa dolgo premišljuje, dvomi in odlaša. Njegov boj proti oblasti je tudi notranji boj. Ne sprašuje se samo, kako se maščevati očetu, ampak tudi, ali ima pravico vzeti življenje drugemu človeku, kako zanesljivi so dokazi in kakšne bodo posledice njegovega dejanja. Zaradi tega Hamlet ni junak dejanja, ampak junak misli. Njegov odpor do oblasti se kaže v razkrivanju pokvarjenosti dvora, v njegovi ironiji, v navidezni blaznosti in v nenehnem razmišljanju o resnici.

Če je Antigona simbol odločnosti, je Hamlet simbol dvoma. A prav zaradi tega ni nič manj pomemben kot posameznik proti oblasti. Nasprotno: pokaže, kako težko se je boriti proti moči, kadar je ta skrita za videzom zakonitosti in urejenosti. Klavdij ni tiran v očitnem smislu kot Kreon, ki javno izreče prepoved. Klavdij deluje bolj prikrito, politično, skoraj diplomatsko. Hamlet zato ne more preprosto stopiti pred oblast in ji odkrito reči ne. Delovati mora previdno, saj je obkrožen z vohuni, spletkami in nezaupanjem. Njegov upor je bolj osamljen in bolj psihološki.

Med Antigono in Hamletom je torej pomembna razlika v načinu upora. Antigona se oblasti postavi po robu takoj in neposredno. Njeno dejanje je jasno, preprosto in moralno trdno. Hamlet pa oblast spodkopava postopoma, skozi misel, razkrivanje in notranjo stisko. Antigona deluje navzven, Hamlet predvsem navznoter. Vendar oba združuje to, da ne pristajata na krivico. Oba vidita, da je oblast lahko nevarna, kadar preseže meje pravičnosti in morale.

Oba junaka sta tudi tragična. Antigona umre, ker ne popusti pred Kreonom. Hamlet prav tako umre, ker je njegov boj z oblastjo povezan z nasiljem, prevaro in propadom celotnega dvora. V obeh delih se pokaže, da spor med posameznikom in oblastjo pogosto nima srečnega konca. Posameznik je navadno šibkejši od države ali kralja, vendar njegova moralna moč pogosto preživi tudi po smrti. Antigona je mrtva, a Kreon na koncu spozna svojo zmoto. Hamlet umre, vendar razkrije resnico o Klavdijevem zločinu. Tako oba na neki način zmagata, čeprav ne preživita.

Pomembno je tudi, da sta Antigona in Hamlet vsak na svoj način osamljena. Antigona ne more računati niti na popolno podporo svoje sestre Izmene. Hamlet pa skoraj nikomur več ne zaupa, saj so odnosi na dvoru prežeti z lažjo. Osamljenost je značilna za posameznika, ki se postavi proti oblasti, ker oblast pogosto zahteva poslušnost in utiša drugačna stališča. Tisti, ki se upre, mora zato velikokrat nositi breme sam.

Če primerjamo oba junaka, lahko rečemo, da Antigona predstavlja predvsem etični upor, Hamlet pa intelektualni in moralni upor. Antigona je prepričana, da obstaja jasna meja med prav in narobe. Hamlet pa živi v svetu, kjer je resnica zamegljena in kjer je zlo prepleteno s politiko, družino in osebnimi odnosi. Prav zato je Antigona bolj junaška v klasičnem smislu, Hamlet pa bolj sodoben junak, ker je razklan, občutljiv in poln vprašanj. Mnogi bralci se prav zaradi tega z njim lažje poistovetijo.

Motiv posameznika proti oblasti je v obeh delih zelo močan, ker nas opozarja, da oblast ni vedno nosilka resnice. Človek mora včasih poslušati svojo vest, tudi če je to nevarno. Antigona nas uči poguma in zvestobe moralnim načelom. Hamlet pa nas uči, da boj proti krivici ni vedno preprost, saj zahteva tudi razmislek, samospraševanje in soočenje z lastnimi dvomi.

Antigona in Hamlet sta torej dva različna, a enako pomembna primera posameznika proti oblasti. Antigona se upre z dejanjem, Hamlet z mislijo in razkrivanjem resnice. Oba pokažeta, da je človekova vest močnejša od slepe pokorščine in da prava veličina ni v moči oblasti, ampak v pripravljenosti posameznika, da brani resnico in pravičnost. Zato sta obe deli še danes aktualni, saj nas spominjata, da se mora človek tudi v težkih okoliščinah vprašati, kaj je prav in komu bo ostal zvest: oblasti ali lastni vesti.