Oscar Wilde: Analiza drame Saloma in vpliv krščanstva

To delo je preveril naš učitelj: 15.01.2026 ob 18:35

Vrsta naloge: Referat

Dodano: 15.01.2026 ob 18:01

Uvod

Dramsko delo *Saloma* iz leta 1893, ki je bilo napisano sprva v francoščini, nato pa prirejeno za londonski oder, temelji na novozavezni pripovedi o Salomi, Herodiadi, Herodu in Janezu Krstniku. V slovenskem prostoru ima to delo poseben pomen tudi zaradi tega, ker tematizira številne motive, ki so v našem literarnem izročilu—denimo pri Cankarju ali Kocbeku—vrednotno in filozofsko pomembni: človekova notranja razklanost, vprašanje greha, kazni, usode ter vsestranske vloge religije v družbi in umetnosti.

Vprašanje vloge krščanstva je pri analizi *Salome* nepogrešljivo. Ne le zaradi biblijskega navdiha, temveč predvsem zaradi načina, kako Wilde v motiviki, značajih in dialogih osvetljuje religiozne in moralne prepade svoje (in naše) civilizacije. Pri tem ni krščanstvo zastopano zgolj v obliki moralnih pravil, temveč tudi kot simbol, kot nasprotje in včasih kot ironizirano izhodišče tragične usode.

Saloma, hči Herodiade in pastorka Heroda Antipa, pomeni v biblijski izročilu pasivno nosilko greha, saj si s svojim plesom izprosi smrt svetnika Janeza Krstnika. Wilde pa jo preoblikuje v lik z voljo, željo in notranjo razklanostjo. Poudarek na krščanstvu kot temi za analizo literarnega dela tako pomeni raziskovanje, kako naj globoko v našem dojemanju sveta prodrejo moralna, religiozna sporočila ter kakšno moč imajo pri oblikovanju osebnosti in družbenih konfliktov.

Namen eseja je analizirati, kako se krščanska tematika in simbolika manifestirata v Wildeovi *Salomi* ter kakšno funkcijo imata pri oblikovanju razpoloženja in sporočilnosti celotne drame. Iz tega izhaja glavna teza: V *Salomi* Oscarja Wildea krščanstvo nastopa kot neusmiljeni moralni okvir in obenem kot simbolna sila, ki izraža ironijo, tragičnost in napetost med telesnim in duhovnim; njegova vloga je hkrati obsojajoča, regulativna ter podvržena umetnikovemu estetskemu in kritičnemu pogledu.

Zgodovinski in kulturni kontekst Wildeovega časa

Oscar Wilde, vajen provokacije in preizpraševanja družbenih vrednot, ni bil v svojem osebnem življenju dosleden kristjan, temveč je v veri iskal predvsem možnost estetske izrabe in filozofskega dvoma. Medtem ko se je v javnosti pogosto norčeval iz licemerstva institucije cerkve (kar je videno že v njegovih aforizmih ali v drami *Važno je biti Ernest*), ga je v privatnem življenju zanimalo predvsem iskanje globljih duhovnih resnic. Znano je, da je z zanimanjem preučeval katolištvo in se celo na smrtni postelji spreobrnil.

Krščanske teme in motivi v drami *Saloma*

Saloma v Wildeovi interpretaciji ni več zgolj nemoralna zapeljivka: je ženska, ki v svoji duhovni in telesni strasti išče nekaj neulovljivega in presežnega – prav ta popačeni eros ji daje mistično, skorajda religiozno avro. Krst, ki ga simbolizira Janez, tukaj ni več le prehod v očiščenje, temveč označuje tudi mejo, onkraj katere ni več vrnitve—prestop meje med dostojnim in grešnim, med zemeljskim in nebeškim.

Omeniti velja tudi simboliko krivde in pokore: Salomina želja ni le poželenje, ampak tudi hrepenenje po nečem trajnem, nesmrtnem—po glavi tistega, ki pomeni popolno čistost. Podobno kot v slovenskih literarnih delih, npr. v Kocbekovi *Zemlji*, kjer prevladuje motiv iskanja čistosti in odpuščanja za greh, je v *Salomi* slutenje, da noben zločin ne ostane brez posledic.

Vpliv krščanske morale se kaže tudi skozi lik Heroda. On ni dvignjen v svetost, temveč je utelešenje razkroja, razpada moralnih temeljev—za svoje želje in politične interese popusti Salominemu nespodobnemu zahtevku, s čimer odstrani še zadnjo vez s svetim in duhovnim.

Vloga krščanstva kot moralni okvir in simbolika krivde

V dialogih in odnosih med liki krščanstvo predvsem obsoja in označuje. Jokanaan jasno deli svet na dobro in zlo, posvetno in božje. Saloma svoje hrepenenje doživi kot greh, a hkrati kot edini možni izraz svoje biti. Prav občutek krivde je gonilo tragedije: tako kot Pridigar v zbirki *Kristusova pasijon* Srečka Kosovela vidi v človeštvu neskončno možnost padca, tudi Saloma padca ne more preprečiti, ampak ga doživi v vsej brutalnosti.

Religija in oblast sta v drami neločljivo povezani. Herod kot vladar ni le oče pokvarjene rodovine, temveč tudi prevzemnik „božje“ oblasti nad življenjem in smrtjo. V ospredje prihaja vprašanje, komu pripada „poslednja“ avtoriteta: deželnemu oblastniku ali Božjemu glasniku? S tem se zrcali tudi stanje v slovenski zgodovini, npr. v obdobjih, ko je cerkev igrala vlogo moralnega razsodnika nad vsakodnevnim življenjem (npr. med razsvetljenskimi reformami ali v času med obema vojnama).

Kritična razsežnost – Wildeova ironija in subverzivnost

Saloma je tako predstavnica moči erotičnega, destruktivnega, prostaške sile (»Poljubila bom tvoja usta, Jokanaan!«), ki je v nenehnem nasprotju s krščansko pokornostjo. V tem je Wilde blizu nekaterim slovenskim modernističnim dramatikom, kot je Ivan Cankar: Cankar v *Hlapcih* s podobno ironijo obravnava krščansko pokorščino in individualno svobodo duha.

Ironija v *Salomi* je premišljeno dvoumna: Wilde ni zgolj obsodnik, temveč tudi občudovalec tiste iskrive duše, ki išče presežno – čeprav se konča v propadu. Religija je tu dvoumna sila—hkrati je pogoj za tragedijo in predmet (skrivne) subverzivne želje. V tem je Wilde predhodnik moderne evropske literature, ki jo je kasneje prevzela eksistencialistična problematika (Kocbek, Pirjevec).

Zaključek

Povezanost z zgodovinskim trenutkom — časom kriz vere in velikega dvoma v tradicionalno moralo — se kaže v Wildeovi sposobnosti, da krščanstvo prikaže hkrati kot nesmiljeno in nujno, kot prostor ironije in upora. V tej napetosti med zunanjostjo in notranjostjo so liki (in gledalci) postavljeni pred nerešljiva vprašanja svobode, želje, odgovornosti in krivde.

Vezano na glavno tezo lahko sklepamo, da ni vloga krščanstva v *Salomi* enoznačna ali preprosto obsojajoča – je predvsem dvoumna, odprta, a hkrati tudi neusmiljena. Z mogočnostjo simbolov in krhkostjo človeške želje Wilde dokazuje, da je religija, ne glede na zgodovinski trenutek, stalno polje človeškega iskanja in padanja.

Za sodobnega bralca je analiza krščanske tematike v *Salomi* pomembna zato, ker razpira vprašanje, kako daleč seže vpliv religije na posameznika, kje se srečata svoboda in meja, ter koliko ima literatura še moč preobrata tudi v času, ko so dogme že večkrat pretresene in ponovno izumljene. Wilde tako ni le pripovedovalec zgodbe o padcu, temveč tudi subtilen analitik civilizacijskih temeljev—kar je tudi osnovna naloga literature v našem času.