Referat o Salomii Oscara Wilde'a: analiza i dekadencja w nowej romantyce

Vrsta naloge: Referat

Dodano: danes ob 10:16

Uvod

Drama *Saloma* Oscarja Wilda je eden najbolj prepoznavnih simbolov umetniške in duhovne smeri, ki jo označujemo kot dekadenco oziroma novo romantiko. Delo je nastalo v obdobju preloma iz 19. v 20. stoletje, v času, ko so umetniška dela pogosto izražala odpor do meščanske morale, slavila umetnost zaradi umetnosti in poudarjala čutnost, lepoto ter skrivnostnost človekove notranjosti. *Saloma* tako ni samo eksotična in estetsko mojstrska drama, temveč tudi prodoren vpogled v skrajnosti človekovega poželenja, uničevalne sle in trka med duhovnostjo in poželenjem.

Umetnostno obdobje: nova romantika (dekadenca)

*Saloma* je značilno delo dekadence oziroma t. i. nove romantike, ki se je pojavila konec 19. stoletja. Avtorji tega obdobja so zavračali realistični prikaz sveta ter se izogibali vsakodnevnim temam, namesto tega pa so umetnost dojemali kot iskanje lepote, čutnosti, skrivnosti in subjektivnosti. Dekadenca je pogosto raziskovala tabuje, nenavadne erotične odnose, smrt, razkroj, umetno, eksotično ter preživetje starih mitov v sodobnem, razpadajočem svetu. Umetniki, med njimi tudi Wilde, so menili, da umetnost nima dolžnosti do morale ali resnice, marveč je sama sebi namen ("l’art pour l’art").

Oscar Wilde – avtor

Oscar Wilde (1854–190) je bil irski pisatelj, pesnik, dramatik in velik estetski kritik viktorijanske družbe. Njegovo življenje je zaznamovala izjemna ostroumnost, bistroumni humor, hkrati pa tudi škandal zaradi njegove homoseksualnosti, ki je bil takrat popolni tabu. Saloma, napisana sprva v francoščini leta 1891, kasneje prevedena v angleščino, je bila zaradi domnevno neprimernih verskih motivov nekaj časa celo prepovedana v Angliji. Wilde je znan predvsem po romanu *Slika Doriana Graya* ter družbenokritičnih komedijah (*Kako je pomembno biti Ernest*, *Idealen soprog*) in velja za enega najznačilnejših predstavnikov dekadence.

Ideja, tema, motivi

Glavna ideja *Salome* je prikaz moči poželenja in destruktivne sle, ki usodno vodi v smrt in pogubo tako tistega, ki poželi, kot tistega, ki si ga želi. V središču je tema usodne strasti, izražene preko pohote, pregrehe, oblasti, erotike in smrti. Ena osrednjih tem je spopad med duhovnim (Jokanaán kot božji prerok) in telesnim (Saloma kot utelešenje poželenja).

Med glavne motive sodijo: - lepota in erotičnost (Salomin ples, poljub) - telesna želja in prepovedana ljubezen (Salomina želja po Jokanaánu) - smrt (končni izid Salominega dejanja) - odpor do morale in religije (posmeh Heroda preroku) - fascinacija z eksotiko in nenavadnim (ureditev prizorišča, podobe, jezik) - temačnost, blodnja, dekadenca (vzdušje, dialogi)

Kaj je dekadenca in dekadenčne prvine v Salomi

Dekadenca označuje umetniški tok, ki slavi umetno, izumetničeno, pregrešno, pogosto čutno ali celo razpadajoče, hkrati pa izkazuje odpor do tradicionalnih moralnih norm. V *Salomi* se dekadenčne prvine kažejo: - v fascinaciji nad nenavadnim in prepovedanim (incestuozna poželenja; naslajanje nad smrtjo), - v poudarjanju estetike (lepi, bogato slikoviti opisi, razkošne metafore), - v obravnavanju skrajnih čustev (obsedenost, norost, histerija), - v moralni izpraznjenosti likov (Saloma in Herod), - v umetniškem jeziku, ki je poln simbolike, paradoksalnosti in estetizirane teme smrti.

Oznake oseb

- Saloma: Kraljičina hči, mlada in izredno lepa, a izjemno samosvoja in vztrajna. Uteleša poželenje in moč ženskosti, hkrati pa jo žene čudna obsedenost z Jokanaánom. Na prvi pogled je otroško neposredna, a v resnici smrtonosno pretkana in zmožna uničujoče strasti. - Herod Antipas: Tetrarh Judeje, razkošen, šibak vladar, ki ga žene poželenje do Salome. Njegova oblast je navidezna, zanima ga predvsem lastno ugodje, predan je dekadentnim zabavam in duhovni praznoti. - Herodíada: Herodova žena in Salomina mati; sovraži proroka Jokanaána, ker je javno objokoval njun prešuštni odnos. Je brezčutna, hladna manipulatorka. - Jokanaán (Janez Krstnik): Prerok, pooseblja svetost, čistost, duhovnost in odpor do mesenosti. Zavrača Salomino ljubezen in Herodove zabave. - Naraboth: Sirijski stražar, ki na skrivaj ljubi Salomo in se zaradi nje pogubi (najprej ji posluša, nato se ubije). - Pajesava: Navzoči, a stransko, vlogo imajo še uslužbenci ter množica gostov.

Podrobna obnova besedila

Drama se dogaja v času vladavine Heroda Antipasa na dvorišču njegove palače. Dogajanje se začne med gostijo, kjer Herod, Herodíada in Saloma uživajo v razkošju in zabavi. Saloma izstopi na teraso, ker ji ni všeč Herodovo vsiljevanje in nečistost okolja. Tam jo opazi Naraboth, ki je očaran nad njeno lepoto in je pripravljen izpolniti vsako njeno željo.

Iz podzemlja pride glas Jokanaána (Janeza Krstnika), ki ga imajo zaprtega zaradi Herodíadinega sovraštva. Jokanaán graja grešnost Herodovega dvora in napoveduje kazen. Saloma, fascinirana z glasom in osebnostjo proroka, zahteva, da ji ga pripeljejo. Ko ga končno pripeljejo iz ječe, ga Saloma obsede z gorečo poželenjsko željo. Preroku izpove svojo ljubezen, mu želi poljubiti usta, a jo on odločno zavrne, saj prezira njeno mesenost in poželenje.

Saloma je zaradi zavrnitve prizadeta in užaljena. Jeza in obsedenost v njej naraščata. Medtem Herod vse bolj podlega svoji lastni poželenjski želji do Salome; jo prosi, naj zanj zapleše, obljubi ji vse, kar si bo zaželela. Saloma končno privoli, vendar le pod pogojem, da ji da Herod – glavo Janeza Krstnika na pladnju.

Herod je groza, ker ve, da ima prerok mistične moči in se boji kazni, a ga Saloma neizprosno izsiljuje. Ko vztraja, Herod končno ukaže, naj Jokanaána usmrtijo. Salomin triumf se pokaže v prizoru, ko dobi prerokovo glavo – zdaj lahko izpolni svojo nenavadno željo: poljubi njegove mrtve ustnice. Herod užasno odreagira, saj je Saloma prekršila vse moralne in duhovne zakone; ukaže, naj jo usmrtijo.

Sporočilo

*Saloma* sporoča, da nebrzdano poželenje, obsedenost in prelom z duhovnimi temelji ali osnovnimi načeli vodi v samouničenje. Wilde skozi like izpostavi, kako lahko želja po nedosegljivem, preboj moralnih norm in obsedenost z lepoto pripeljejo do propada – ne le posameznika, ampak celotne družbe. Drama opozarja tudi na nevarnosti estetizacije smrti in bolečine ter na ceno, ki jo prinese popolno zanikanje moralnega reda.

Zaključek

*Saloma* ostaja izjemen primer dekadentne drame in umetnine, ki v sebi združuje bogato simboliko, mistiko, lepoto in grozo človeških strasti. Oscar Wilde je z njo podal vrhunski primer spopada med erotično slepo močjo in duhovno čistostjo, ki ni zgolj zgodba iz biblijskih časov, temveč univerzalna človeška drama. Delo nas opominja, da preseganje meja – ne le estetskih ali moralnih, ampak tudi človeških – prinaša usodne posledice. Zato Saloma ostaja neizbrisna umetnostna podoba dekadence in večne tematike človeške narave.

---

Če potrebuješ še natančnejše oznake oseb ali analizo posameznih prizorov, pa sporoči!