Razpravljalni esej za splošno maturo iz slovenščine

Vrsta naloge: Domača naloga

Dodano: pred uro

Lepota med vznesenostjo in pogubo v Wildovi Salomi

Lepota je ena izmed tistih tem, ki človeka privlačijo od nekdaj. Povezujemo jo z občudovanjem, skladnostjo, užitkom in hrepenenjem, vendar književnost pogosto pokaže, da lepota ni samo nekaj prijetnega in nedolžnega. Lahko je tudi nevarna sila, ki zmede človekov razum, prebudi strast, obsedenost in celo uniči življenje. Prav takšno, dvoumno in usodno podobo lepote najdemo v poetični drami Saloma Oscarja Wilda. V njej lepota ni predstavljena le kot zunanja privlačnost, ampak tudi kot moč besede, čutne domišljije, umetniške podobe in duhovne izjemnosti. V drami se zato pojavlja več vrst lepote, ki delujejo različno, vendar vse močno vplivajo na like in njihovo usodo. Naslovni citat, »Tvoja lepota me je zmedla. Tvoja lepota me je strahotno zmedla in vse preveč sem te gledal,« jasno pokaže, da lepota v Salomi ni pomirjujoča, temveč omamna in uničujoča.

V drami se najprej zelo izrazito pojavlja telesna, zunanja lepota. Najmočneje jo pooseblja Saloma. Njena lepota očara moške okoli nje, predvsem Heroda, ki jo opazuje z bolestno pozornostjo. V citiranem odlomku prav Herod izreče besede o tem, da ga je njena lepota zmedla. To ni navadno občudovanje, ampak skoraj izguba samonadzora. Herod priznava, da jo je gledal ves večer in da ga je njena lepota tako prevzela, da se je ne more osvoboditi. Njegove besede razkrivajo, da lepota deluje kakor urok: človeka ne navdihne le z veseljem, ampak mu zamegli presojo. Salomina zunanja lepota je torej predstavljena kot sila zapeljevanja in oblasti. Ni samo lastnost njenega videza, temveč orožje, s katerim vpliva na druge in doseže svoje cilje.

Ob Salomini lepoti se v drami pojavlja tudi lepota narave in razkošja. Herod govori o belih pavih, mirtah, cipresah, pozlačenih kljunih in zlatu podobnem zrnju. Ta podobja ustvarjajo bogato, skoraj sanjsko vzdušje. Gre za estetsko lepoto okolja, za lepoto podob, barv in dragocenosti. Wilde s tem pokaže svojo značilno nagnjenost k čutnosti in umetelnosti. Vendar tudi ta lepota ni nedolžna. Razkošje Herodovega dvora ne pomeni notranje plemenitosti, ampak prej pokvarjenost, izumetničenost in moralni razkroj. Zunanja sijajnost tako prekriva duhovno praznino. Lepota prostora je torej v nasprotju z etično grdoto sveta, v katerem živijo osebe drame.

Poleg zunanje lepote je v Salomi zelo pomembna tudi lepota besede in pesniške podobe. Drama je napisana v izrazito poetičnem slogu, polnem ponavljanj, simbolov in ritmičnih stavkov. Osebe ne govorijo stvarno in vsakdanje, ampak v vznesenih, skoraj hipnotičnih podobah. Tudi zato lepota v drami ni samo motiv, ampak je vtkana v sam jezik. Wilde ustvari svet, v katerem besede učinkujejo kakor glasba in zaklinjanje. Ta slog še okrepi občutek omamljenosti in usodnosti. Bralec ne spremlja le dogodkov, ampak vstopa v estetsko izoblikovan svet, kjer je vse prežeto s čutnostjo. Prav v tem pa se skriva paradoks: lep je tudi način, kako je prikazano nekaj strašnega in grozljivega. Wilde torej pokaže, da je lahko umetniška lepota povezana tudi s temnimi, nevarnimi vsebinami.

Nasproti telesni in čutni lepoti stoji v drami še drugačna lepota, duhovna oziroma moralna. Pooseblja jo prerok Jokanaan. Salomo privlači prav zato, ker je drugačen od razkošnega, pokvarjenega dvora. Njegova lepota ni v dragocenih oblačilih ali mladostni zapeljivosti, temveč v neuklonljivosti, čistosti in zvestobi resnici. Čeprav ga Saloma sprva opazuje tudi telesno in o njem govori z močno čutnimi podobami, je jasno, da Jokanaan predstavlja neko višjo, nedosegljivo vrednost. V njem je lepota, ki ni na voljo poželenju. Prav zato je za Salomo še privlačnejši. Ker ga ne more osvojiti, se njena želja spremeni v obsedenost in maščevanje. Drama tu pokaže, da človek pogosto uniči prav tisto, česar ne more imeti.

Oseba, ki izreče naslovni citat, je torej Herod. Njegova usoda je z lepoto tesno povezana. Salomina lepota ga omami do te mere, da ravna proti svoji volji in presoji. Ko Saloma po plesu zahteva glavo Jokanaana, jo Herod skuša odvrniti z bogatimi darovi, dragocenostmi in celo delom svojega kraljestva, vendar zaman. Ker je ujet v svojo očaranost nad njo, je prisiljen izpolniti obljubo. Prav lepota, ki ga je najprej prevzela, ga na koncu pahne v grozo. Ko Saloma po smrti preroka izrazi svojo izprijeno zmagoslavno strast, se Herod zave strašnih posledic svoje zaslepljenosti. Lepota ga ni osrečila, ampak ga je ponižala, prestrašila in potisnila v dejanje, ki sproži novo nasilje. Njegova usoda je zato dokaz, da lahko občudovanje lepote človeka tudi pogubi, če se spremeni v obsedenost.

Trditev, da lahko lepota hkrati osrečuje in pogublja, v Salomi vsekakor drži. Lepota najprej osrečuje, ker vzbuja občutek izjemnosti, očaranosti in presežnosti. Saloma zaradi svoje lepote pridobi moč nad drugimi, Herod v njej vidi nekaj skoraj čudežnega, drama pa s svojo pesniško govorico bralcu ponuja estetski užitek. Lepota torej človeka dvigne iz vsakdanjosti. Toda prav ta moč je nevarna, ker hitro preraste mejo zdravega občudovanja. Ko lepota postane predmet poželenja, lastninjenja ali zaslepljenosti, se spremeni v pogubno silo. V drami nihče ne zna lepote sprejeti mirno in spoštljivo. Herod jo hoče posedovati s pogledom in darovi, Saloma jo hoče podrediti svoji želji, dvor pa živi v svetu navideznega blišča brez moralnega središča. Zato lepota ne vodi v harmonijo, ampak v smrt.

Wilde v Salomi torej ne predstavi lepote enoplastno. Prikaže telesno lepoto Salome, razkošno lepoto podob in okolja, umetniško lepoto jezika ter duhovno lepoto Jokanaana. Vse te oblike lepote delujejo močno, vendar nobena ni preprosta. V svetu drame lepota ni le dar, ampak preizkušnja. Človeka lahko navduši, mu da občutek smisla in izjemnosti, hkrati pa v njem prebudi temne sile, kot so poželenje, obsedenost in nasilje. Prav zato je naslovni citat tako pomenljiv: Herod ne pravi, da ga je Salomina lepota razveselila, ampak da ga je zmedla. V tej zmedi se skriva bistvo Wildovega pojmovanja lepote. Lepota je čudovita, toda kadar človek izgubi mero in notranjo trdnost, postane tudi usodna. V Salomi zato lepota ne pomeni le občudovanja, temveč tudi opozorilo, da tisto, kar nas najbolj privlači, lahko postane razlog našega propada.