Skrivnost v babičinem predalu: spis o nepričakovanem odkritju

Vrsta naloge: Spis

Dodano: danes ob 12:08

Našla sem

Na sredi sobe so stale tri kartonske škatle. Na prvo je mama napisala »obdržimo«, na drugo »podarimo«, na tretjo pa »zavržemo«. Ta razdelitev se mi je zdela preveč preprosta. Kako naj bi človek razvrstil celo življenje v tri škatle? Kavni mlinček je šel med stvari, ki jih bomo obdržali, okrušeni krožniki med odpadke, volnene odeje pa naj bi podarili. Medtem ko je mama pregledovala omaro na hodniku, sem jaz dobila nalogo, da izpraznim pisalno mizo ob oknu.

V sobi je dišalo po prahu, suhem lesu in sivkinem milu, ki ga je babica shranjevala med rjuhami. Hiša je bila brez nje nenavadno tiha. Včasih se je oglasil le škripajoč parket ali avto na cesti pod vrtom. Babico sem poznala kot mirno in praktično žensko. Vedela je, koliko časa se peče potica, kako se odstrani madež z belega prta in kdaj je treba pred mrazom pospraviti pelargonije. Če sem jo vprašala o mladosti, je odgovorila s kratkim stavkom, nato pa pogovor obrnila drugam. Mislila sem, da preprosto nima veliko povedati.

Predal sem nazadnje sunkovito potegnila. Odprl se je, nekaj kuvert pa je zdrsnilo na tla. Za njimi se je pokazala tanka lesena plošča, ki ni bila povsem poravnana z zadnjo stranico. Ko sem jo odmaknila, sem zagledala temno moder zvezek z obrabljenimi platnicami. Ni bil videti dragocen. Vogali so bili zaobljeni od uporabe, hrbet pa je držala skupaj zbledela nit. Med listi je bil stisnjen majhen posušen cvet, morda vijolica.

Odprla sem prvo stran. Na njej je bilo zapisano babičino ime in letnica iz časa, ko je bila približno toliko stara, kot sem jaz zdaj. Pisavo sem takoj prepoznala. Enako nagnjene črke so bile še vedno na kozarcih v shrambi: »slivova marmelada«, »bezgov sirup«, »suhe hruške«.

Sedla sem na tla.

Beležnica, ki je nisem pričakovala

Prebrala sem nekaj strani. Nisem naletela na veliko družinsko skrivnost ali na dogodek, ki bi ga lahko zapisali v zgodovinski učbenik. V beležnici so bili vsakdanji zapiski: seznam opravil, naslovi knjig, ki si jih je želela izposoditi, opisi vremena in kratke pripombe o ljudeh iz vasi. Prav zaradi te običajnosti so se mi zdeli resnični. Babica, ki sem jo poznala samo kot staro mamo, je nenadoma hodila po blatni cesti, zamujala na avtobus in se jezila zaradi naloge, ki je ni znala rešiti.

Na več straneh je pisala o želji, da bi nadaljevala šolanje v Ljubljani. Zanimali so jo jeziki in knjige, razmišljala pa je tudi o delu v knjižnici ali šoli. V beležnici je imela seznam del, ki jih je nameravala prebrati. Nekatera imena sem poznala iz pouka slovenščine; med njimi so bili slovenski pisatelji in pesniki, ob njih pa še prevedeni romani. Ta seznam me je zmedel. Babico sem največkrat videla z recepti, križanko ali časopisom. Nikoli mi ni povedala, da je nekoč tako zavzeto iskala knjige.

Med listi je bila prepognjena stran, napisana kot pismo prijateljici. Ni imela znamke in očitno ni bila nikoli poslana. Iz nje sem razumela, da je babico vleklo v mesto, hkrati pa se je čutila dolžno ostati doma. Družina je potrebovala pomoč, denarja ni bilo veliko, varna zaposlitev v bližini pa je bila možnost, ki se ji ni bilo pametno odpovedati. Ni pisala jezno. Prav to me je najbolj pretreslo. V njenih stavkih sta se izmenjevala upanje in občutek krivde, kakor da niti sama sebi ni dovolila preveč želeti.

Do tistega trenutka sem si njeno življenje predstavljala kot ravno pot. Rodila se je, odrasla, se poročila, hodila v službo, vzgojila otroke in postala moja babica. Posamezne postaje so se mi zdele tako samoumevne, da nisem pomislila na razpotja med njimi. Na mlade ljudi pogosto gledamo kot na bitja, polna možnosti, starejše pa razumemo predvsem skozi vloge, ki jih imajo v našem življenju. Babica je bila zame babica, ne dekle, ki je nekega večera premišljevalo, ali naj odide od doma.

Razpoke v znani podobi

Pozneje je zapisala, da se mora odločiti. Ena možnost je pomenila nadaljevanje šolanja, negotovost in odhod. Druga je ponujala bližino doma ter manj tveganja. Iz naslednjih strani sem lahko sklepala, da je izbrala drugo, vendar razlog ni bil pojasnjen v enem samem stavku. Verjetno tudi v življenju odločitev ni bila tako jasna. Človek redko izbere samo med pogumom in strahom ali med srečo in nesrečo. Pogosto izbira med dvema vrednotama, ki sta mu obe pomembni.

Ob branju sem se spomnila Prešernovega Črtomira, ki ga pri pouku ne obravnavamo le kot zgodovinsko ali versko figuro, ampak tudi kot človeka po porazu, postavljenega pred prelomno odločitev. Seveda babičino življenje ni bilo epska pesnitev in njena dilema ni bila Črtomirova. Kljub temu pa me je beležnica opozorila na nekaj, kar literatura pogosto razkriva: za navidezno mirnim življenjem se lahko skrivajo notranji boji, ki jih drugi sploh ne opazijo. Tudi Vorancovi junaki nosijo težo zemlje, revščine in dolžnosti na način, ki ga ni mogoče poenostaviti v eno samo pravilno izbiro. Posameznik ne živi zunaj časa, kraja in družine. Njegove želje se vedno srečajo z okoliščinami.

Nisem hotela iz babice narediti nesrečne žrtve. Iz nekaj strani ne bi bilo pošteno sklepati, da je pozneje vse življenje obžalovala svojo odločitev. Poznala sem tudi njeno veselje: kako je pela med kuhanjem, se smejala svojim vnukom in zjutraj z veseljem odpirala polkna. Beležnica ni dokazovala, da je živela napačno. Pokazala pa je, da njena pot ni bila edina, ki si jo je nekoč predstavljala.

Ko sem začela spraševati

»Nisem vedela, da je pisala,« je rekla.

Vprašala sem jo, ali je babica kdaj omenjala šolanje v Ljubljani. Mama se je spomnila le drobca pogovora. Nekoč naj bi rekla, da je kot mlada želela oditi, vendar so bili doma drugačni časi in drugačne možnosti. Mama takrat ni vprašala nič več. Bila je zaposlena s svojimi skrbmi, babica pa ni nadaljevala.

Poklicali sva njenega brata, mojega starega strica. On se je babice spominjal predvsem kot odločne sestre, ki je znala urediti stvari, kadar drugi niso vedeli, kaj storiti. Po njegovem mnenju ji odhod od doma sploh ne bi ustrezal. Ko sva mu omenili beležnico, je za nekaj trenutkov utihnil. Nato je priznal, da o njenih osebnih načrtih nista veliko govorila. Čeprav sta odraščala pod isto streho, ni poznal vseh njenih misli.

V starem albumu smo poiskali fotografijo, posneto pred stavbo v Ljubljani. Na hrbtni strani sta bila datum in ime dekleta, ki ga nisem poznala. Mama je menila, da bi lahko šlo za prijateljico, ki ji je bilo namenjeno neodposlano pismo. Več nismo izvedeli. Nihče ni vedel, kam jo je življenje odpeljalo, niti ali sta z babico ostali v stikih.

Takrat sem prvič zares opazila, kako različno si ljudje zapomnimo istega človeka. Mama je govorila o babičini potrpežljivosti, stric o njeni trmi, jaz pa sem se spominjala toplih rok in načina, kako je vedno dvakrat preverila, ali imam zapeto jakno. Noben spomin ni bil lažen, vendar nobeden ni bil celoten. Družinski spomin je podoben staremu albumu: nekatere fotografije so skrbno prilepljene, druge izpadejo, med njimi pa ostajajo prazne strani.

Molk v družini tudi ni nujno znak skrivnosti. Včasih ljudje ne govorijo zato, ker jih nihče ne vpraša. Drugič menijo, da njihove stare želje niso več pomembne. Morda želijo mlajše obvarovati pred težo preteklosti ali pa preprosto ne najdejo primernega trenutka. Ob nedeljskem kosilu se pogovarjamo o ocenah, službi, vremenu in popravilih, redkeje pa vprašamo človeka, česa ga je bilo pri sedemnajstih letih najbolj strah.

Babičin dvom in moja odločitev

Tudi sama sem bila pred odločitvijo. Bližal se je čas, ko sem morala resneje razmišljati o nadaljnjem šolanju. Okolica je od mene pričakovala »pametno« izbiro: šolo in pozneje študij, ki bi vodila do varnega poklica. Mene pa so privlačili jeziki, zgodovina in pisanje, področja, ob katerih odrasli pogosto najprej vprašajo, kaj bom s tem počela. Tega nisem natančno vedela. Prav negotovost me je silila, da sem svoje želje zmanjševala, kakor da bodo varnejše, če jih izgovorim tiše.

V babičini dilemi sem prepoznala svoj strah, čeprav sva živeli v različnih časih. Moje možnosti so širše, materialne razmere drugačne, potovanje v Ljubljano pa danes ni skoraj nedosegljiv korak. Vendar pričakovanja niso izginila. Še vedno si želimo, da bi bili naši bližnji ponosni na nas, in bojimo se, da bo samostojna odločitev videti kot nehvaležnost.

Beležnica mi ni dala navodila. Iz babičine zgodbe nisem mogla izpeljati preprostega sklepa, da moram vedno izbrati tveganje, saj niti nisem vedela, ali je sama svojo odločitev obžalovala. Naučila pa me je, da dvom ni dokaz slabosti. Odraščanje ne pomeni, da nekega dne nenadoma poznaš vse odgovore. Pomeni, da se moraš odločati tudi brez zagotovila, da bo izid pravilen, in da sprejmeš odgovornost za svojo izbiro.

Morda je bila babica pozneje zadovoljna. Morda jo je včasih zabolelo, ko je pomislila na neprebrane knjige in neprehojene ulice. Oboje je lahko res hkrati. Človeško življenje ni matematična naloga z enim pravilnim rezultatom. To se mi je zdelo bolj tolažilno kot katerikoli nasvet.

Več pomenov iste najdbe

Hkrati sem našla drugačen način pogovora z družino. Namesto da bi domnevala, da poznam njihove zgodbe, sem začela spraševati. Mama mi je povedala nekaj o svoji prvi službi in o odločitvi, ki se ji je takrat zdela napačna, pozneje pa ji je odprla novo možnost. Stric je prinesel še nekaj fotografij in ob njih pripovedoval o dogodkih, ki bi sicer ostali brez besed. En predmet je premaknil več spominov.

Nazadnje sem v babičini negotovosti prepoznala del sebe. To ne pomeni, da sva bili enaki ali da bo njena zgodba določila mojo. Pomeni le, da sem nehala gledati na svoj dvom kot na nekaj, česar bi se morala sramovati. Če je bila tudi ona pri mojih letih negotova, pa sem jo pozneje poznala kot trdno in zanesljivo osebo, potem današnja neodločnost še ne pove, kakšna bom nekoč.

Preteklosti nisem mogla spremeniti. Tudi manjkajočih strani nisem mogla nadomestiti z domišljijo, ne da bi pri tem izkrivila babičino življenje. Nekatera vprašanja so ostala brez odgovora: zakaj natančno ni odšla, ali je prijateljici kdaj napisala drugo pismo in ali je še dolgo razmišljala o nadaljnjem šolanju. Toda nevednost me ni več motila tako kot prej. Razumela sem, da spoštovati človekovo zgodbo pomeni priznati tudi njene praznine.

Zvezek, ki je ostal zunaj škatel

Tistega večera sem odprla prazen zvezek, ki sem ga že dolgo imela v predalu. Na prvo stran nisem zapisala ničesar velikega. Nisem začela z razlago svojega življenja niti z obljubo, da bom pisala vsak dan. Napisala sem samo datum in nekaj stavkov o šoli, o svojem strahu pred izbiro ter o sobi, ki je dišala po lesu, prahu in sivki.

Morda bo ta zvezek čez leta nepomemben. Morda ga ne bo nihče nikoli prebral. Toda med pisanjem sem pomislila, da spomin niso samo veliki dogodki, obletnice in fotografije, na katerih vsi gledajo v fotoaparat. Spomin so tudi vprašanja, ki jih nismo izrekli, in misli, ki so ostale med stranmi.

Babičine beležnice nisem vrnila za odmaknjeno ploščo. Nekaterih stvari, ko jih enkrat odkrijemo, ne moremo več pospraviti na staro mesto.