Smrt kot zmaga v Camusovem Tujcu

Vrsta naloge: Spis

Dodano: pred uro

Smrt kot poraz ali kot zmaga? V vsakdanjem življenju jo ljudje najpogosteje doživljamo kot konec, izgubo in nekaj, čemur bi se radi za vsako ceno izognili. Albert Camus pa v romanu Tujec pokaže povsem drugačen pogled: smrt ni nujno le poraz človeka, ampak lahko pomeni tudi zadnjo resnico, pred katero odpadejo vse iluzije, laži in prazna upanja. Prav zato je Meursaultovo soočenje s smrtjo tako pretresljivo in hkrati nenavadno mirno. V njem ni običajnega obupa, temveč postopno sprejemanje sveta takšnega, kakršen je – brezbrižen, neizprosen, a hkrati čist in resničen. Tujec je roman francoskega oziroma alžirsko-francoskega pisatelja Alberta Camusa, izšel je leta 1942 in spada med najpomembnejša dela 20. stoletja. Povezujemo ga z eksistencializmom in predvsem s Camusovo filozofijo absurda, po kateri človek išče smisel v svetu, ki mu tega smisla ne ponuja. Odlomek, ki ga obravnavam, stoji na samem koncu romana, tik pred Meursaultovo usmrtitvijo, zato predstavlja vrh njegovega notranjega razvoja in razkriva njegov končni odnos do življenja, smrti in sveta.

Pred obravnavanim odlomkom se v romanu zgodi več ključnih dogodkov. Meursault na začetku izve za smrt svoje matere, vendar ob tem ne pokaže pričakovane žalosti. Po pogrebu zaživi dalje skoraj nespremenjeno: zaplete se v ljubezensko razmerje z Marie, druži se z Raymondom in po spletu okoliščin na plaži ubije Arabca. Na sodišču pa mu ne sodijo le zaradi umora, temveč tudi zaradi njegove navidezne brezčutnosti, predvsem zaradi njegovega vedenja ob materini smrti. Obsojen je na smrt z obglavljenjem. Tik pred odlomkom ga v zaporu obišče duhovnik, ki ga skuša pripraviti na kesanje in vero v Boga. Meursault pa se prvič silovito razjezi, saj zavrne tolažbo, ki bi temeljila na lažnem upanju. Šele po tem izbruhu jeze doseže poseben notranji mir, ki ga razkriva odlomek.

Iz odlomka lahko razberemo, da je Meursaultovo duševno stanje nenavadno jasno, pomirjeno in spravljeno s samim seboj. Ni več razcepljen, ni več v pričakovanju čudeža ali rešitve. Besede, da je »spet našel svoj mir«, pomenijo, da je po duhovnikovem obisku dokončno odvrgel vse, kar bi ga oddaljevalo od resnice. Ta mir ni tolažilna spokojnost vernika, ampak mir človeka, ki je sprejel neizogibnost smrti. Pomembna je tudi povezanost z naravo: zvezde, noč, polja, zemlja, sol in poletna toplina ustvarjajo občutek, da je Meursault še zadnjič globoko povezan s svetom. Tudi v tem se kaže Camusova misel: človek sicer ne more premagati smrti, lahko pa jo sprejme brez samoprevare in prav v tem najde svoje dostojanstvo.

Posebej zanimiva je primerjava med Meursaultovim mirom in maminim mirom. Na prvi pogled se zdi, da je bil do matere brezbrižen, vendar jo šele pred lastno smrtjo zares razume. Dojame, zakaj si je v domu za ostarele pred koncem življenja našla »zaročenca« in zakaj se je vedla, kot da želi začeti znova. V bližini smrti se je namreč tudi ona osvobodila družbenih pravil in pričakovanj. Ni se več oklepala preteklosti, ampak se je odprla življenju v njegovi zadnji, najbolj goli obliki. Meursault v tem prepozna nekaj, kar zdaj občuti tudi sam: ko človek sprejme smrt, postane nenadoma svoboden. Mamin mir in njegov mir sta torej sorodna, ker izvirata iz istega spoznanja – da je življenje dragoceno prav zato, ker je minljivo.

Meursault na smrt gleda trezno in brez olepševanja. Ne zanika je, ne beži pred njo in si ne izmišlja višjega smisla. Smrt je zanj univerzalna usoda vseh ljudi, zato njegova usmrtitev ni nekaj bistveno drugačnega od smrti drugih. V tem je bistvo absurdnega človeka: zaveda se, da končni smisel ne obstaja, a kljub temu ne obupa, temveč vztraja v jasnem pogledu na svet. Ko pravi, da se po odhodu »na tisti drugi svet« ne bo prav nič spremenil, s tem zavrne religiozno predstavo o posebni tolažbi po smrti. Ostaja zvest temu, kar lahko resnično ve: da obstajata ta trenutek in ta svet.

Zelo pomembno je tudi njegovo razumevanje maminega ravnanja pred smrtjo ter misel, da šele smrt daje življenju vrednost. To ne pomeni, da je smrt sama po sebi dobra, temveč da prav njena neizbežnost omogoča, da življenje občutimo kot nekaj enkratnega. Če bi živeli neskončno, trenutki ne bi imeli teže. Ker pa vemo, da je vse minljivo, ima vsak stik, vsak večer, vsaka svetloba in vsaka čutna izkušnja posebno vrednost. Meursault zato dojame, da je bila mati pred smrtjo »pripravljena za ponovno življenje v vseh rečeh« – prav zavest o koncu človeka odpre svetu. Življenje ni dragoceno zaradi večnosti, ampak zaradi omejenosti.

Zadnja poved odlomka je ena najbolj pretresljivih v romanu. Meursault si želi, da bi bilo na dan njegove usmrtitve veliko gledalcev in da bi ga sprejeli s kriki sovraštva. Ta želja se zdi na prvi pogled nenavadna ali celo morbidna, vendar v resnici razkriva njegovo zadnje spoznanje. Vse življenje je bil odtujen od družbe, ker ni igral vlog, ki jih družba zahteva: ni se pretvarjal, da žaluje, ni lagal o svojih čustvih, ni se uklonil splošnim predstavam o morali. Če ga bodo ljudje ob usmrtitvi sovražili, bo to pomenilo, da je dokončno in do konca ostal zvest sebi. Njihovo sovraštvo bo potrdilo njegovo drugačnost in obenem njegovo resnico. Hkrati pa si želi gledalcev tudi zato, da ob smrti ne bi bil sam – v zadnjem trenutku si vendarle želi človeške navzočnosti, čeprav v obliki sovražnega občinstva. To je tragično, a zelo človeško.

Camus v Tujcu tako ne piše le o posamezniku, ki čaka na smrt, ampak o vsakem človeku, ki se mora nekoč vprašati, kako živeti ob zavesti, da bo vse minilo. Meursaultov odgovor ni tolažilen, je pa iskren: treba je živeti brez iluzij in sprejeti svet v njegovi »mili brezbrižnosti«. Prav v tem sprejemanju se skriva nenavadna zmaga nad smrtjo. Človek je ne premaga tako, da jo zanika, ampak tako, da se je ne boji več. Zato je Tujec še danes aktualen roman. V času, ko se ljudje pogosto izgubljamo v videzu, pričakovanjih drugih in praznih tolažbah, nas Camus opominja, da je resnično svoboden tisti, ki si upa pogledati koncu v obraz in kljub temu reči življenju da.