Obrambni mehanizmi pri mladostnikih: kako se z njimi spoprijemajo

Vrsta naloge: Spis

Dodano: danes ob 9:47

Obrambni mehanizmi med mladimi od 15. do 19. leta

Mladostništvo med spremembami in pričakovanji

Takšne zahteve lahko povzročijo negotovost, strah, sram ali občutek, da posameznik ni dovolj uspešen. Da bi se pred temi neprijetnimi občutji vsaj začasno zaščitil, uporablja različne obrambne mehanizme. To so večinoma nezavedni duševni načini odzivanja, s katerimi človek zmanjšuje notranjo napetost ali si neprijetno resničnost razloži tako, da jo lažje prenese. Pojem je povezan s psihoanalitično tradicijo Sigmunda Freuda, pozneje pa je obrambne mehanizme sistematičneje obravnavala tudi Anna Freud. Vendar jih ne smemo razumeti kot nekaj, kar se pojavlja samo pri ljudeh z duševnimi motnjami. V določeni meri jih uporabljamo vsi.

Pomembno vprašanje zato ni, ali se mladostnik kdaj brani pred neprijetnimi občutki, temveč kako pogosto to počne in kakšne posledice ima tak odziv. Obramba lahko prepreči čustveno preplavljenost ter človeku omogoči, da zbere moči. Če pa nadomesti vsako neposredno soočenje s težavo, začne ovirati učenje, odnose in duševno počutje. Šola, družina in vrstniki imajo zato pomembno nalogo: ustvariti morajo okolje, v katerem je mogoče priznati stisko, ne da bi bil mladostnik zaradi tega zasmehovan ali takoj označen za šibkega.

Kako delujejo obrambni mehanizmi?

Kratkoročno je takšna zaščita lahko koristna. Po neuspehu pri pomembnem preverjanju znanja dijak morda potrebuje nekaj časa, preden je sposoben mirno razmisliti o vzrokih. Če bi moral takoj sprejeti ves občutek razočaranja, bi ga lahko tesnoba povsem ohromila. Težava nastane, če tudi pozneje vztraja, da je bilo preverjanje nesmiselno, učitelj pristranski in učenje nepotrebno. V tem primeru se izogne neprijetnemu spoznanju, vendar izgubi možnost, da bi spremenil svoje učne navade.

Vedenja zato ne smemo presojati samo po zunanjem videzu. Umik je lahko izraz nezanimanja, lahko pa tudi posledica strahu pred zavrnitvijo. Pretirano šaljenje je včasih sproščeno druženje, drugič pa način prikrivanja zadrege. Napadalnost lahko izvira iz želje po prevladi, lahko pa skriva občutek nemoči. To ne pomeni, da moramo škodljivo vedenje opravičiti. Pomeni le, da ga bomo učinkoviteje obravnavali, če bomo poleg posledic poskušali razumeti tudi njegove vzroke.

Zakaj so mladostniki posebej ranljivi?

Velik pomen ima tudi vrstniška skupina. Mnenje sošolcev lahko postane pomembnejše od mnenja družine, kritika pa se doživi kot napad na celotno osebnost. Mladostniki se med seboj primerjajo po videzu, ocenah, športnih dosežkih, oblačilih, številu prijateljev in partnerskih izkušnjah. Takšno primerjanje ni novo, družbena omrežja pa ga lahko močno okrepijo. Na spletu posameznik pogosto vidi izbrane, polepšane trenutke drugih, svojih težav pa ne more podobno izključiti. Zato lahko dobi vtis, da so vsi drugi uspešni, samozavestni in zadovoljni.

Spletno okolje ima tudi pozitivno stran. Mladi lahko v njem najdejo skupnosti, v katerih se počutijo sprejete, dostop do izobraževalnih vsebin ter informacije o oblikah pomoči. Toda spletno izključevanje, žaljivi komentarji ali širjenje zasebnih fotografij lahko povzročijo globok sram in nemoč, saj se vsebine hitro razširijo in jih je težko nadzorovati.

Pomemben vir obremenitve je slovensko šolsko okolje. Ob koncu osnovne šole se učenec odloča med gimnazijskimi, strokovnimi in poklicnimi programi. Odločitev pogosto spremljajo pričakovanja družine in skrb, ali bo zbral dovolj točk za vpis. Pozneje se gimnazijci pripravljajo na splošno maturo in študij, dijaki strokovnih programov na poklicno maturo, mladi v poklicnem izobraževanju pa se srečujejo tudi s praktičnim usposabljanjem in približevanjem trgu dela. Njihove izkušnje niso enake. Nekdo se boji mature, drugi zahtev delodajalca na praksi, tretji finančne negotovosti doma. Napačno bi bilo vse mladostnike obravnavati, kot da jih obremenjujejo iste stvari.

Najpogostejši obrambni odzivi

Pri projekciji človek drugim pripiše občutke ali namere, ki jih pri sebi težko sprejme. Dijak, ki se boji, da zaostaja za uspešnejšimi sošolci, jih lahko obtoži, da so zavistni ali domišljavi. Tako mu ni treba priznati lastne negotovosti. Posledica so lahko prepiri, saj se vrstniki branijo pred obtožbami, prvotni strah pa ostane neizrečen.

Pogosta je tudi racionalizacija, pri kateri posameznik najde navidezno logično razlago za neuspeh ali neprimerno ravnanje. Če se na ustno ocenjevanje ni pripravil, lahko trdi, da je učitelj spraševal samo nepomembne podrobnosti. Morda je v njegovem očitku tudi nekaj resnice, toda če z njim povsem izključi lastno odgovornost, iz izkušnje ne bo ničesar pridobil. Racionalizacija mu ohrani samospoštovanje, vendar lahko prepreči spremembo.

Pri potlačevanju oziroma odrivanju se težka vsebina umakne iz zavestnega razmišljanja. Mladostnik po razhodu govori, da mu ni mar, vendar postane razdražljiv, slabše spi ali se izogiba prijateljem. Iz posameznega vedenja seveda ne moremo zanesljivo sklepati, kateri nezavedni proces poteka. Razdražljivost ima lahko številne vzroke. Smiselno je opisovati opaženo spremembo in mladostnika vprašati, kako se počuti, ne pa mu določiti razlage.

Čustva se lahko tudi preusmerijo na varnejšo tarčo. Dijak si po neprijetnem pogovoru z učiteljem morda ne upa izraziti jeze neposredno, zato se doma spre z mlajšim bratom. Brat postane žrtev napetosti, ki je ni povzročil, spor z učiteljem pa ostane nerešen. Razumevanje izvora jeze ne odpravi odgovornosti za žaljivo vedenje, lahko pa pomaga preprečiti ponavljanje.

Poseben problem sta izogibanje in umik. Dijakinja, ki se boji javnega nastopanja, na dan predstavitve ostane doma. Tako občuti takojšnje olajšanje, vendar se njen strah lahko še okrepi, saj ne dobi izkušnje, da bi nastop zmogla. Krajši odmik je lahko zdrav: včasih se mora človek umiriti, preden nadaljuje pogovor. Trajno izogibanje pa postopoma zoži njegovo življenje. Zaradi strahu se odpove dejavnostim, ki ga zanimajo, stikom, ki bi ga obogatili, in priložnostim, pri katerih bi lahko napredoval.

Obstajajo tudi zrelejši načini uravnavanja napetosti. Humor lahko pomaga pogledati na težavo z razdalje, če ne ponižuje drugih in ne spreminja vsake resne teme v šalo. Pri sublimaciji človek močna čustva usmeri v ustvarjalnost, šport ali drugo varno dejavnost. Jezo lahko predela skozi tek, glasbo, likovno ustvarjanje ali pisanje. V slovenski književnosti pogosto srečamo like, ki stisko izražajo skozi besedo, molk, upor ali sanjarjenje. Cankarjevi mladostni in otroški liki denimo pogosto doživljajo revščino, sram ter težaven odnos do avtoritete. Literatura nam omogoča, da o obrambnih odzivih razmišljamo brez hitrega obsojanja.

Iskanje podpore, načrtovanje in ubesedovanje občutkov niso zgolj obramba, ampak neposrednejši načini reševanja težav. Dijak, ki po negativni oceni učitelja vpraša, kje so njegove vrzeli, ter si pripravi urnik ponavljanja, neprijetne izkušnje ne zanika. Iz nje poskuša nekaj narediti.

Obrambni odzivi v šoli, med vrstniki in doma

Razlika med konstruktivnim in obrambnim odzivom se lepo pokaže pri dveh učenkah s podobno slabo oceno. Prva razmisli, ali se je učila preveč na pamet, prosi za pojasnilo in naslednjič uporabi drugačno metodo. Druga sklene, da je predmet brez pomena in da se ne bo več trudila. Obe sta morda sprva prizadeti, vendar prva občutek uporabi kot spodbudo za spremembo, druga pa se pred njim zaščiti tako, da razvrednoti cilj.

V vrstniških odnosih se obrambni mehanizmi kažejo kot napadalnost, pripisovanje krivde, pretirano šaljenje ali umik. Spor se hitro stopnjuje, če vsak odziv drugega razume kot namerno žalitev. Koristnejše je opisati konkreten dogodek in lastni občutek: »Ko me niste vključili v pogovor, sem se počutil izključenega,« namesto: »Vedno ste vsi proti meni.« Prvi stavek omogoča razjasnitev, drugi pa sogovorca sili v obrambo.

V družini mladostnik pogosto zahteva več zasebnosti in samostojnosti. Dobronameren nasvet lahko zato razume kot nezaupanje. Starši pa lahko njegovo molčečnost ali odlašanje vidijo samo kot lenobo in nespoštovanje. Potrebno je ravnotežje. Mlad človek mora prevzemati odgovornost in spoštovati dogovorjene meje, vendar mora imeti tudi možnost povedati resnico, ne da bi sledila takojšnja kazen ali posmeh. Če se boji odziva odraslih, bo težave verjetneje prikrival.

Dolgotrajna nepredelana stiska lahko vpliva tudi na telo. Pojavijo se lahko nespečnost, težave s koncentracijo, razdražljivost, spremembe apetita ali umikanje iz družbe. Ti znaki sami po sebi ne dokazujejo duševne motnje niti določenega obrambnega mehanizma. Če pa trajajo, se stopnjujejo in ovirajo vsakdanje življenje, jih ne bi smeli prezreti.

Vloga učiteljev, svetovalne službe in staršev

Razumevanje stiske pa ne pomeni dopuščanja vsega. Če dijak zaradi jeze žali sošolce, mora šola vedenje ustaviti. Sočutje in pravila se ne izključujejo. Mogoče je jasno povedati, da žaljenje ni sprejemljivo, hkrati pa raziskati, zakaj se ponavlja in kakšen drugačen odziv bi bil mogoč.

Pomembno vlogo ima šolska svetovalna služba. Svetovalna delavka ali delavec lahko mladostniku pomaga ubesediti težavo, prepoznati vzorce odzivanja in po potrebi vzpostaviti stik z drugimi strokovnjaki. Po pomoč ni treba priti šele takrat, ko je položaj nevzdržen. Že pogovor o tremi, konfliktu v razredu ali pritisku zaradi ocen je lahko smiseln. Pri tem mora šola spoštovati zasebnost in pravila o varovanju mladoletnih, v nevarnih okoliščinah pa ukrepati v njihovo zaščito.

Varen razred ne nastane sam od sebe. Potrebna so jasna pravila proti zasmehovanju, izključevanju in širjenju osebnih zgodb brez dovoljenja. Učenci morajo vedeti, kaj se pri predstavitvah in preverjanjih od njih pričakuje, ter imeti možnost prositi za pojasnilo. Razredne ure lahko vključujejo razvijanje čustvene pismenosti, reševanje sporov in pogovor o tem, da neuspeh ni dokaz ničvrednosti.

Pri vztrajnejših težavah je potrebno sodelovanje mladostnika, družine, šole in ustreznih strokovnjakov. Odrasli ne bi smeli odločati o njem, kot da ga ni v prostoru. Podpora je učinkovitejša, kadar mladostnik sodeluje pri dogovoru o naslednjih korakih.

Kdaj je potrebna dodatna pomoč?

Pri tem je bistveno, da obrambnih mehanizmov ne uporabljamo kot domačih diagnoz. So razlagalni pojem, ne dokončna sodba o človeku. Starš, učitelj ali sošolec ne more samo iz nekega vedenja zanesljivo vedeti, kaj se dogaja v notranjosti posameznika.

Nekdo bi lahko ugovarjal, da obramb ni treba obravnavati, saj človeka vendar ščitijo pred stisko. To deloma drži. Cilj ni odstraniti vsake obrambe, saj bi bilo to nerealno in celo nekoristno. Pomembno pa je razviti širši nabor odzivov, da zanikanje ali umik ne postaneta edina možnost. Prav tako drži, da odrasli ne morejo brati mladostnikovih misli. Lahko pa opazijo spremembe, poslušajo brez zasmehovanja in ustvarijo razmere, v katerih bo mladostnik lažje spregovoril.

Možnost raziskovanja med dijaki

Rezultate bi morali razlagati previdno. Majhen vzorec enega razreda ali ene šole ne predstavlja vseh slovenskih mladostnikov. Poleg tega bi šlo za samoocenjevanje: dijaki nekaterih odzivov morda ne prepoznajo ali jih zaradi sramu ne navedejo. Kljub omejitvam bi raziskava pokazala, kako različno mladi doživljajo isto okolje, in omogočila ločevanje med osebnimi opažanji, podatki ter strokovnimi razlagami.

Sklep

Šolski pritisk, vrstniški odnosi, družbena omrežja in prizadevanje za samostojnost ustvarjajo pomemben okvir, vendar nobena razlaga ne velja enako za vse mlade. Zato je hitro etiketiranje nevarno. Primernejši so spoštljiv pogovor, jasne meje, konkretna opažanja in dostopna strokovna pomoč. Mladostnik, ki se počuti varnega pri priznavanju stiske, lažje preide od samodejnega branjenja pred težavo k njenemu razumevanju in reševanju.