Plašč kot simbol dostojanstva in pripadnosti

Vrsta naloge: Spis

Dodano: pred uro

Plašč kot simbol človekovega dostojanstva in pripadnosti družbi

Pred nakupom novega plašča Akakijevo življenje zaznamujeta skromnost in družbena odrinjenost. Kot prepisovalec uradnih dokumentov opravlja enolično delo, v katerem vendarle najde zadovoljstvo in varnost. Sodelavci v njem ne prepoznajo človeka z občutki, temveč predvsem tarčo posmeha. Njegov obrabljeni plašč tak odnos še poudarja: razkriva njegovo revščino in ga v očeh drugih dela smešnega. Ko krojač Petrovič presodi, da oblačila ni več mogoče popraviti, postane nov plašč nuja. Toda za slabo plačanega uradnika pomeni tako velik strošek, da se mora odpovedovati tudi osnovnemu udobju.

Že pričakovanje novega plašča spremeni Akakijev odnos do življenja. Varčevanje je naporno, vendar mu daje jasen cilj in občutek prihodnosti. Njegov vsakdan ni več omejen samo na prepisovanje, saj ga spremlja misel na nekaj novega, lepega in njegovega. Plašč tako še pred nastankom dobi čustveni pomen: zapolni del praznine, ki jo povzroča osamljenost. Akakijeva zavzetost razkriva, kako malo potrebuje človek, ki je vajen odrekanja, da začuti veselje in upanje.

Po pridobitvi plašča se spremeni tako njegova samopodoba kot odziv okolice. Akakij postane ponosnejši in samozavestnejši, saj se prvič počuti primerno oblečenega in vrednega pozornosti. Sodelavci opazijo njegovo novo oblačilo, mu čestitajo in zahtevajo praznovanje; eden izmed uradnikov nato pripravi večerno druženje. Akakij, ki običajno živi odmaknjeno, se tako vsaj za kratek čas vključi v družabno življenje. Toda ta sprememba je tudi kritika njegovega okolja. Njegova osebnost in delo ostajata enaka, ljudje pa ga začnejo obravnavati drugače šele zaradi predmeta, ki ga nosi. Njihova pozornost zato ne potrjuje njegove na novo pridobljene človeške vrednosti, temveč razkriva, da je prej niso znali ali hoteli opaziti.

Kraja plašča za Akakija pomeni mnogo več kot izgubo dragocenega oblačila. Z njim izgubi sad dolgotrajnega odrekanja, zaščito pred mrazom in komaj pridobljeni občutek pripadnosti. Ko išče pomoč, se pokaže tudi nemoč človeka brez vpliva. Namesto učinkovite zaščite naleti na uradniške ovire, pri vplivni osebi, od katere pričakuje pomoč, pa na ponižujoče poudarjanje položaja in pravil. Okolje, ki je znalo opaziti njegov novi plašč, se ne zna ustrezno odzvati na njegovo stisko. Akakij zboli in umre, njegova smrt pa ne pretrese sveta, v katerem je živel. Fantastični zaključek, v katerem prikazen jemlje plašče drugim, deluje kot srhljiv popravek krivice: prezrti človek po smrti doseže strah in pozornost, ki ju za življenja ni mogel.

Gogoljeva novela ne zanika pomena materialnih dobrin. Primerna obleka, varen dom in sredstva za preživetje človeku omogočajo varnost ter lažje sodelovanje v družbi. Akakijev plašč je zato resnična potreba, ne zgolj izraz nečimrnosti. Težava nastane, kadar materialne dobrine postanejo merilo človekove vrednosti. Takrat revščina ne pomeni samo pomanjkanja, ampak tudi izključenost, posameznik pa mora spoštovanje pridobivati z videzom namesto s svojo človečnostjo.

Temelj spoštovanja bi zato moralo biti priznanje dostojanstva vsakega človeka, ne glede na njegov dohodek, obleko ali službeni položaj. Akakij ni vreden manj pred nakupom plašča in ne po njegovi izgubi. Spremeni se le pogled drugih nanj. Prav v tem je najostrejše sporočilo novele: družba odpove takrat, ko prej opazi novo oblačilo kakor človeka v stiski. Pripadnost skupnosti bi morala zagotavljati človeška solidarnost, ne predmet, ki ga je mogoče kupiti ali ukrasti.