Nemško vprašanje: združitev Nemčije in boj za prevlado

Vrsta naloge: Zgodovinski spis

Dodano: danes ob 6:05

Nemško vprašanje: med narodno enotnostjo, oblastjo in evropskim ravnotežjem

Uvod

Pri iskanju rešitve so se vedno znova pojavljale tri dileme. Prva je zadevala obseg države: ali naj bi skupna Nemčija vključevala tudi Avstrijo ali pa naj bi nastala brez nje? Druga je bila povezana z vodstvom: naj bi združevanje usmerjala habsburška Avstrija, pruska monarhija ali izvoljeno narodno predstavništvo? Tretja dilema pa je zadevala ureditev prihodnje države. Bi bila Nemčija monarhija, ustavna država z omejeno oblastjo vladarja ali demokratična republika?

Odgovori niso bili pomembni samo za Nemce. Močna država v sredini Evrope je nujno vplivala na Francijo, Rusijo, Avstrijo, Poljake, Čehe, Slovence in druge evropske narode. Tudi slovenski prostor je bil vključen v habsburško monarhijo, zato razprave o velikonemški rešitvi za Slovence niso bile oddaljeno tuje vprašanje. Če bi bila celotna habsburška država vključena v nemško politično tvorbo, bi to neposredno vplivalo tudi na položaj njenih slovanskih prebivalcev. Nemško vprašanje se je zato v dveh stoletjih reševalo na zelo različne načine: z idejami in parlamentarnimi razpravami, revolucijami in vojnami, diktaturo in delitvijo, nazadnje pa z mirnimi pogajanji.

Od Napoleonove dobe do gospodarskega povezovanja

Vendar kulturna skupnost še ni pomenila politične enotnosti. Podobno lahko opazimo tudi pri Slovencih v 19. stoletju. Trubarjeva knjižna tradicija, Prešernova poezija in program Zedinjene Slovenije so oblikovali narodno zavest, niso pa sami po sebi ustvarili države. Za politično združitev so potrebni določeni meje, ustava, ustanove in dejanska oblast. Prav glede teh vprašanj med nemškimi deželami ni bilo soglasja.

Dunajski kongres je leta 1815 oblikoval Nemško zvezo, ohlapno povezavo samostojnih držav. V njej je imela pomemben položaj Avstrija, toda tudi Prusija je bila dovolj močna, da ji je lahko tekmovala. Zveza ni bila nacionalna država. Ni imela enotne vlade, skupnega parlamenta, ki bi ga izvolili državljani, niti vojske, podrejene eni osrednji oblasti. Večji državi sta zvezo razumeli predvsem kot okvir za varovanje svojih interesov in političnega reda po Napoleonovih vojnah.

Medtem ko je politično povezovanje zastajalo, je napredovalo gospodarsko sodelovanje. Leta 1834 je pod pruskim vodstvom nastala Nemška carinska zveza. Med članicami je odpravila številne carinske ovire, olajšala trgovanje in oblikovala širši gospodarski prostor. Avstrija vanjo ni bila vključena. Zaradi tega se ni krepila samo gospodarska povezanost, temveč tudi politični vpliv Prusije. Trgovske poti, železnice in skupni gospodarski interesi so ljudi povezovali učinkoviteje kot sklepi ohlapne Nemške zveze. Carinska zveza je tako nakazala prihodnjo malonemško rešitev: združitev brez Avstrije in pod pruskim vodstvom.

Revolucija leta 1848 in frankfurtski poskus

Tudi za Slovence je bilo leto 1848 izredno pomembno. Program Zedinjene Slovenije je zahteval združitev slovenskih dežel v avtonomno enoto znotraj habsburške monarhije ter enakopravnost slovenskega jezika. Nemško nacionalno gibanje je bilo zato za slovenske politike lahko zgled politične mobilizacije, hkrati pa tudi nevarnost. Zlasti vključitev avstrijskih dežel v prihodnjo Nemčijo bi lahko oslabila politične možnosti nenemških narodov v monarhiji. Narodna gibanja torej niso obstajala ločeno, ampak so se njihovi cilji pogosto prekrivali ali si nasprotovali.

Predstavniki nemških dežel so se zbrali v Frankfurtu in skušali pripraviti ustavo združene Nemčije. Frankfurtski parlament je razpravljal o velikonemški rešitvi, ki bi vključevala Avstrijo, ter malonemški rešitvi, zgrajeni okoli Prusije. Velikonemška možnost je naletela na skoraj nerešljivo težavo: habsburška monarhija ni bila samo nemška država. V njej so poleg Nemcev živeli Madžari, Čehi, Slovaki, Poljaki, Slovenci, Hrvati, Italijani, Romuni in drugi. Vključitev celotne monarhije bi zato pomenila, da nova Nemčija ne bi bila zgolj nemška nacionalna država, vključitev samo njenih nemško govorečih delov pa bi ogrozila obstoj habsburške države.

Frankfurtski parlament je nazadnje ponudil cesarsko krono pruskemu kralju Frideriku Viljemu IV., vendar jo je ta zavrnil. Parlament ni imel lastne vojske in učinkovite izvršilne oblasti, zato svojih odločitev ni mogel uveljaviti proti monarhom. Ko so konservativne sile ponovno prevzele pobudo, se je revolucionarni poskus končal. Kljub neuspehu leto 1848 ni bilo nepomembno. Razprava je jasno pokazala, katere rešitve obstajajo, in povezala narodno enotnost z ustavno oblastjo. Hkrati je dokazala, da dobre politične ideje brez ustrezne moči in podpore odločilnih državnih ustanov težko postanejo resničnost.

Bismarckova združitev od zgoraj

Prvi korak je bila vojna proti Danski leta 1864, v kateri sta Prusija in Avstrija še sodelovali. Spor glede upravljanja osvojenih vojvodin je nato poglobil njuno rivalstvo. Leta 1866 je izbruhnila vojna med Prusijo in Avstrijo. Hitra pruska zmaga je odločila, da bo Avstrija izključena iz prihodnje nemške države. Nemška zveza je prenehala obstajati, severno od Majne pa je nastala Severnonemška zveza pod pruskim vodstvom.

Za dokončanje združitve je bila odločilna francosko-pruska vojna v letih 1870–1871. Zunanji sovražnik je okrepil nacionalno solidarnost in spodbudil južnonemške države, da so se pridružile zvezi. Januarja 1871 je bilo v Versaillesu razglašeno Nemško cesarstvo. Pruski kralj Viljem I. je postal nemški cesar, Bismarck pa kancler.

Kraj razglasitve je imel močan simbolni pomen. Nemška država je nastala med vojno s Francijo in na francoskih tleh, kar je poudarjalo njen vojaški izvor ter francosko ponižanje. Novo cesarstvo je bilo zvezna monarhija, sestavljena iz več dežel, vendar je imela Prusija zaradi ozemlja, prebivalstva in vojaške moči prevladujoč položaj. Obstajal je državni parlament, toda cesar, kancler in vojaški vrh so ohranili veliko moč. Leta 1871 je bila politična razdrobljenost odpravljena, demokratično vprašanje pa ni bilo v celoti rešeno.

Moč in protislovja Nemškega cesarstva

Toda gospodarska modernizacija ni samodejno prinesla popolne politične enakopravnosti. Monarhija in vojska sta ostali vplivni, vlada pa ni bila v celoti odvisna od parlamentarne večine. Poleg tega država ni bila narodno povsem enotna. V cesarstvu so živeli tudi Poljaki, Danci, Francozi v Alzaciji in Loreni ter druge skupnosti. Oblasti so nad nekaterimi izvajale pritisk po kulturnem in jezikovnem prilagajanju. Določitev državnih meja je tako rešila vprašanje, kdo je formalno vključen, ne pa tudi vprašanja, kako zagotoviti enakopravnost raznolikega prebivalstva.

Nastanek močne Nemčije je spremenil evropsko ravnotežje. Dokler je Bismarck vodil zunanjo politiko, si je prizadeval preprečiti osamitev države in ohraniti sistem zavezništev. Pozneje pa so se imperialistična tekmovanja, oboroževalna tekma in nasprotja med velikimi silami zaostrila. Nemčija ni bila edina odgovorna za napetosti pred prvo svetovno vojno, vendar je njen hiter vzpon pomembno vplival na evropske odnose.

Od Weimarske republike do nacistične diktature

Versajska pogodba je Nemčiji naložila izgubo ozemelj, omejitev oboroženih sil in reparacije. Poraz je v družbi povzročil občutek ponižanja, politično življenje pa so spremljali nasilje, poskusi prevratov in nezaupanje v republikanske ustanove. Gospodarske krize, zlasti velika inflacija v začetku dvajsetih let in posledice svetovne gospodarske krize po letu 1929, so demokracijo še dodatno oslabile. To ne pomeni, da je bil propad republike neizogiben, vendar so bile njene ustanove pod hudim pritiskom.

Leta 1933 je oblast prevzel Adolf Hitler. Nacistična stranka je odpravila demokratični red, prepovedala politično opozicijo ter državo podredila diktaturi. Nacionalna pripadnost se je v nacistični ideologiji spremenila v rasno določeno in izključujočo skupnost. Režim je preganjal Jude, Rome, politične nasprotnike, ljudi z invalidnostmi, homoseksualce in druge skupine. Z agresivno širitvijo je sprožil drugo svetovno vojno, med katero je bil izveden holokavst, sistematični genocid nad evropskimi Judi.

Pri tem je treba jasno razlikovati med združevanjem Nemčije v 19. stoletju in nacistično politiko. Sama težnja po skupni državi ne pojasnjuje nacističnih zločinov. Zanje so bili odločilni rasizem, antisemitizem, totalitarna oblast, militarizem, osvajalna politika in uničenje pravne države. Ta razlika je pomembna tudi pri splošni presoji nacionalizma. Narodna pripadnost lahko spodbuja kulturno ustvarjalnost in politično solidarnost, toda ko postane razlog za odvzem pravic drugim, se spremeni v nevarno sredstvo oblasti.

Slovenski prostor je posledice nacistične ekspanzije občutil neposredno. Po napadu na Jugoslavijo leta 1941 je bilo slovensko ozemlje razdeljeno med okupatorje. Na območjih pod nemško okupacijo so oblasti izvajale raznarodovanje, izganjanje prebivalstva in nasilje. Nemško vprašanje je tako za Slovence dobilo zelo konkretno in tragično razsežnost.

Razdeljena Nemčija in hladna vojna

Zvezna republika se je razvila v parlamentarno demokracijo in se vključila v zahodne politične ter gospodarske povezave. Nemška demokratična republika je bila socialistična država pod odločilnim vplivom Sovjetske zveze. Imela je uradne predstavniške ustanove, vendar ni omogočala svobodnega političnega tekmovanja, kakršno je značilno za pluralno demokracijo. Razdelitev Nemčije je zato pomenila več kot začasno državno mejo: bila je del železne zavese, ki je razdelila Evropo.

Najvidnejši simbol te delitve je postal Berlin. Čeprav je mesto ležalo v Vzhodni Nemčiji, je bilo samo razdeljeno. Leta 1961 je vzhodnonemška oblast zgradila Berlinski zid, da bi ustavila odhajanje prebivalcev na Zahod. Zid je razdvojil družine, omejil svobodo gibanja in postal svetovni simbol hladne vojne.

Prebivalci obeh Nemčij so več desetletij živeli v različnih političnih in gospodarskih sistemih. Na zahodu so se utrdili tržno gospodarstvo, parlamentarna demokracija in potrošniška družba. Na vzhodu so država, plansko gospodarstvo in varnostni aparat močneje posegali v vsakdanje življenje, čeprav so prebivalci tudi tam razvili lastne družbene vezi, poklicne poti in občutek pripadnosti. Zato njihovih izkušenj ni smiselno prikazovati povsem črno-belo. Bistvena razlika pa ostaja, da so bile politične pravice in svoboda gibanja v Nemški demokratični republiki občutno bolj omejene.

Mirna združitev leta 1990

Leta 1990 je Nemška demokratična republika prenehala obstajati kot samostojna država, njene dežele pa so se pridružile Zvezni republiki Nemčiji. Združitev je zahtevala notranji politični dogovor in soglasje štirih sil, ki so po drugi svetovni vojni imele posebne pravice glede Nemčije. Bistvena razlika v primerjavi z letom 1871 je bila v sredstvih: tedaj je prevladovala pruska vojaška moč, leta 1990 pa pogajanja, množično demokratično gibanje in mednarodno sodelovanje.

Kljub temu politična združitev ni takoj odpravila vseh razlik. Gospodarstvo vzhodnega dela je doživelo boleče prestrukturiranje, številna podjetja so propadla, mnogi ljudje so izgubili delo ali se preselili na zahod. Razlike v plačah, premoženju, življenjskih možnostih in političnih izkušnjah so se ohranile še dolgo po odpravi meje. To potrjuje, da je mogoče ustanove združiti z zakonom v razmeroma kratkem času, medtem ko družbenih posledic večdesetletne razdelitve ni mogoče odpraviti čez noč.

Združena Nemčija se je po letu 1990 vključila v evropski okvir, ki se bistveno razlikuje od sistema nacionalnih tekmovanj 19. stoletja. Članstvo v Evropski uniji in sodelovanje s sosedami omejujeta možnost samovoljnega uveljavljanja moči ter jo usmerjata v skupne ustanove. Tudi odnosi s Slovenijo danes potekajo znotraj evropskega povezovanja, gospodarskega sodelovanja in skupnih pravnih načel. Močna Nemčija zato ni nujno grožnja evropskemu ravnotežju, če je njena moč vpeta v demokratične in mednarodne ustanove.

Sklep

Po katastrofah dveh svetovnih vojn in nacistične diktature se je vprašanje Nemčije povezalo z odgovornostjo, človekovimi pravicami in evropsko varnostjo. Leta 1949 je razdelitev države odražala svetovni spopad med demokratičnim Zahodom in socialističnim Vzhodom. Ponovna združitev leta 1990 pa je nastala v povsem drugačnih okoliščinah kot združitev leta 1871: brez vojne med nemškimi državami, s političnimi pogajanji in soglasjem mednarodnih sil.

Nemško vprašanje zato ni bilo samo vprašanje zemljevida. Ves čas je bilo tudi vprašanje legitimnosti oblasti: kdo odloča, v čigavem imenu in pod kakšnimi omejitvami. Nemška zgodovina nazorno dokazuje, da enotna država sama po sebi ne zagotavlja svobode, miru ali družbene povezanosti. Te vrednote lahko ustvarjajo samo demokratične ustanove, pravna država, spoštovanje manjšin in človekovih pravic ter odgovorno sodelovanje s sosedi. Prav v tem je najpomembnejši nauk nemškega vprašanja za sodobno Evropo.