Poglobljena analiza romana Oče Goriot avtorja Honoréja de Balzaca
To delo je preveril naš učitelj: 15.01.2026 ob 15:19
Vrsta naloge: Analiza
Dodano: 15.01.2026 ob 15:01
Povzetek:
Balzacov roman Oče Goriot realistično prikazuje propad družine, moč denarja ter družbeno kritiko, ki je aktualna še danes. 💔💰
Uvod
Honoré de Balzac, eden najpomembnejših predstavnikov francoskega realizma, je s svojim delom globoko zaznamoval evropsko literaturo 19. stoletja in širše. Rojen leta 1799 v Toursu, se je Balzac proslavil predvsem s svojo monumentalno serijo romanov in novel pod skupnim naslovom *Človeška komedija* (*La Comédie humaine*), kjer je v več kot devetdesetih delih ustvaril celovit in realističen portret francoske družbe po Napoleonu. S svojim načinom podrobnega opazovanja, bogatim jezikom in psihološkim poglabljanjem v like je postal zgled številnim evropskim piscem, tudi slovenskim realistom, kot sta bila Josip Jurčič in Ivan Tavčar.Roman *Oče Goriot* (*Le Père Goriot*, 1835) ima znotraj *Človeške komedije* poseben pomen. Gre za eno najslavnejših in najbolj pretresljivih Balzacovih del, ki poglobljeno analizira odnose v družini, brezčutnost družbe, moč denarja in posledice brezpogojne ljubezni. Prikazana realnost Pariškega vsakdana prve polovice devetnajstega stoletja, obdobja, v katerem je po burnih političnih spremembah ostala družba, razdvojena med starimi in novimi vrednotami, materialnimi težnjami in iskanjem smisla.
Namen tega eseja je podrobno analizirati ključne teme in like v *Očetu Goriotu* ter jih umestiti v širši družbeni in literarni kontekst. Poseben poudarek bo namenjen razčlenitvi razpadanja družinskih vezi, Balzacovi družbeni kritiki, simboliki likov in njegovi realistični pripovedni tehniki. Esej bo tako skušal utemeljiti, zakaj je Balzac skozi lik Očeta Goriota in zgodbo o njegovi žrtvi ustvaril univerzalen portret človekove nesreče v neizprosnem svetu.
V nadaljevanju bom razvil teze, po katerih roman razkriva družinsko in družbeno krizo, človeški pohlep, ter obenem uporablja realističen slog in bogato simboliko za kritično analizo družbe.
---
Glavni del
1. Povzetek romana kot temelj za analizo
Razumevanje bistva romana zahteva hitro, a natančno obnovo glavnega dogajanja. V ospredju je zgodba starega trgovca Goriota, ki se po smrti žene in ženitvi svojih dveh hčera preseli v skromni pariški penzion gostiteljice gospe Vauquer, v razvpitem delu mesta. Kmalu v penzion pride študent prava, mladenič Eugène de Rastignac, ki sanja o uspehu in bogastvu v prestolnici. V hiši živi še nekaj drugih nenavadnih stanovalcev, denimo skrivnostni Vautrin, o katerem nihče ne ve veliko.Dogajanje se prepleta med notranjim življenjem stanovalcev penziona in bliščem ter bedo pariškega življenja. Oče Goriot se zaradi neizmerne ljubezni do svojih dveh hčera, Anastasije (gospa de Restaud) in Delphine (gospa de Nucingen), povsem odpove svojim prihrankom in dostojanstvu, saj ves denar pošilja njima, čeprav ga ti dve vse bolj zapostavljata. Medtem Rastignac išče poti do uspeha – najprej preko stikov s hčerkama Goriota, nato pa ga življenje in ljudje, kot je Vautrin, soočijo s krutostjo družbe. Nazadnje Oče Goriot umre pozabljen, obubožan in osamljen, njegove hčere pa kljub vsej prejeti žrtvi komaj pokažeta zanimanje za očetovo smrt.
Ta kratek povzetek podaja osnovo za razumevanje razmerij in motivov likov, katerih razčlenitev ponuja vpogled v Balzacovo ostro družbeno kritiko ter psihološko globino romana.
2. Glavni liki in njihove vloge
Oče Goriot – agonija starševske ljubezni in žrtve
Jean-Joachim Goriot, nekdaj premožen izdelovalec testenin, postane utelešenje brezpogojne, popolnoma nesebične, a obenem tudi tragične ljubezni do svojih otrok. Kadar se lotevamo primerjave s slovenskih kontekstom, lahko razmišljamo o motivu mati Jugovičev iz Prešernovega Krsta pri Savici – tudi tu najdemo lik starša, ki vse žrtvuje za potomce.Goriot ni le prizadeti oče, temveč tudi žrtev družbe, ki ne ceni človekovih čustev, temveč le materialno korist. Zanimivo je, kako ga ljudje okrog njega, še posebej lastnica penziona gospa Vauquer, gledajo s prezirom, ko začne propadati. V ponosni Franciji je propad starca, ki žrtvuje ves svoj preostali denar za hčeri, usoda vredna pomilovanja, ne občudovanja. Goriot ne zaseda aktivne družbene vloge, njegov svet je skrčen le še na upanje v zahvalo svojih hčera, ki pa ju njuna sebičnost žene stran. Balzac tu ne obsoja le hčera, temveč sistem, ki dovoljuje, da so čustva podrejena privilegijem, denarju in lastni koristi.
Njegova tragičnost je v tem, da lastne nesreče ne more dojeti kot posledice lastnega početja – ne zna postaviti meje med ljubeznijo in samouničenjem.
Eugène de Rastignac – vzpon in rušenje iluzij
Rastignac je podoba mladega, izobraženega provincialca, ki ga realnost Pariza sooči s težo družbenih razlik. Med slovenskimi literarnimi deli bi mu lahko našli sorodnika v Študentu Feriju iz Tavčarjeve Cvetja v jeseni – oba navdušuje gradbeno mesto, a kmalu spoznata, da povzpetništvo ni le stvar znanja in dela, ampak predvsem prilagajanja družbenim pravilom.Rastignac začne kot idealist, poln upanja, da bo v Parizu nekaj dosegel s pridnostjo in učenjem (kar je bilo tudi sporočilo slovenskega realizma mladi generaciji po Marčni revoluciji). Počasi, preko lastnih neuspehov in opazovanja krutih usod drugih (predvsem Goriota), postane ciničen in sprejme logiko družbe – da je treba igrati po njenih pravilih, če želiš uspeti.
Njegovo prijateljstvo in odnos do Goriota v njem sproži zavedanje o ceni čustev in lastni odgovornosti, na kar opozarja njegov znameniti izziv na koncu romana, ko pogleda na Pariz in “izzove” mesto na dvoboj. Ta simbolična zmaga posameznika nad bedo pa je obenem tudi sprejetje pravil družbe, kjer je morala pogosto vprašljiva.
Vautrin – moč kriminala in brezpravje sodobnega sveta
Vautrin je skrivnostni, karizmatični, nevarni gost penziona. V samem bistvu je nasprotje Rastignaca: ni idealist, temveč pragmatik in človek s kriminalno preteklostjo, ki pozna pravi obraz družbe in ga ne skuša zasenčiti s floskulami ali idealizmom. Vautrin mladim omogoča, da vidijo lažno moralo meščanstva in ponudbo uspeha po vsaki ceni. Njegova ponudba Rastignacu – da se v razred povzpne z umorom bogatega rivala – je pokazatelj družbene pokvarjenosti, kjer moralnost ni več vrednota.Slovensko branje Vautrina spominja na figure močnejših antagonisti slovenskega realizma, denimo lik Lovra iz Cankarjevih del, ki s svojo izprijenostjo in cinizmom razkrinkava lažno družbeno moralo.
Hčere Očeta Goriota – ogledalo družbene stratifikacije
Anastasie in Delphine sta prestižni članici pariške visoke družbe, poročeni z vplivnima moškimi, a vseeno ostajata nesamostojni in v resnici precej nesrečni. V odnosu do očeta se pokaže njuna hladnost, sebičnost in popolno podrejanje lastnemu statusu ter moškim, ki vodijo njuni življenji.Njuni zgodbi prikazujeta, kako se osebne vezi tržijo za ugled in denar, kakršna je pogosto tudi usoda žensk v tradicionalnih in poznih patriarhalnih družbah na Slovenskem (prim. dogajanje v Tavčarjevem Med gorami). Hčeri ne kažeta empatije do očeta, temveč ga jemljeta kot vir sredstev, potrebnih za igranje lastne družbene vloge.
3. Tematska analiza
Družina in odnosi
V središču romana je propad najosnovnejše družbene celice – družine. Balzacu ni tuje prikazovanje trde realnosti, kjer je družinska zvestoba pogosto ogrožena s strani osebnih interesov, zunanjih pritiskov in pohlepa. Žrtvovanje očeta je prikazano kot ganljivo, a tudi brezupno – svet, ki ga portretira Balzac, ne pušča prostora za čustva, če ta niso povezana z materialnimi koristmi.Takšno tematiko lahko povezujemo tudi z nekaterimi slovenskimi realisti, kjer je položaj družine pogosto v krizi zaradi socialnih ali ekonomskih razlogov (Jurčičev Deseti brat, Tavčarjeva Visoška kronika). Balzac s to zgodbo na univerzalen način opozarja, da je družinska ljubezen v sodobni (meščanski) družbi krhka in pogosto odvisna od zunanjih dejavnikov.
Družbena kritika in realistična slika Pariza
Ena največjih odlik *Očeta Goriota* je realistična, skoraj naturalistična slika Pariza kot kraja, kjer se vsakodnevno odvija boj za obstanek. Razlike med bogatimi in revnimi so očitne – od razkošnih domovij do umazanih, mračnih penzionov. Balzac kritizira kapitalistično družbo, kjer so čustva in zvestoba zamenjana za denar ter materialne užitke.Podobno socialno kritiko najdemo v slovenskih romanih tega obdobja, na primer v Finžgarjevi Pod svobodnim soncem v liku sužnjev, ki jim je odvzeta človečnost, ali v Cankarjevih dramah, kjer ostra kritika družbe poteka skozi obračun s pokvarjenostjo mestnega življenja.
Pariz v romanu ni le kazalnik razkošja in napredka, ampak prostor, kjer je vse mogoče, če si pripravljen na moralne kompromise – je oder usod, priložnosti in pogube.
Usoda in moralnost
Sporočilo romana je večplastno – skozi zgodbe likov vidimo, kako družbeni pritiski in okoliščine vplivajo na posameznika. Balzac se ne ukvarja toliko z vprašanjem, kdo je dober in kdo slab, temveč z vprašanjem, kako in zakaj ljudje ravnajo, kot ravnajo. Vprašanje odgovornosti in usode je odprto – ali je Goriot žrtev svoje ljubezni ali sistema? Je Rastignacov uspeh triumf volje ali neuspeh morale?Roman opozarja na moralno dvosmiselnost likov in dogajanja, kar je tudi za slovensko književnost značilna tema – na primer v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, kjer zmaga predvsem tisti, ki zna izigravati pravila.
4. Pripovedni slog in struktura romana
Balzac je znan po svojem realističnem, natančnem opisu okolja in likov. Njegova pripoved je bogata z detajli, portreti in psihološkim poglabljanjem. Pariz ni le kulisa, ampak aktiven igralec v zgodbi – nazorno naslika ulice, socialne razlike in vsakdanje drobce kot del večjega družbenega mikrokozma.Struktura romana je razplastena – vsaka zgodba posameznega lika pripomore k celotni sliki družbe. Pripoved večkrat menja perspektivo, s čimer prikaže, kako vsak posameznik gleda na svet skozi lastno prizmo interesov in upov.
Kolegij gospe Vauquer deluje kot simbol – mali svet penziona je mikrokozmos širše družbe, kjer se prepleta življenje, tragedija in osebni boji. Vsak lik nosi s sabo zgodbo, ki jo razodeva na poseben način, s čimer Balzac predstavi družbo v vsej njeni raznovrstnosti in protislovnostih.
---
Zaključek
Povzetek ključnih ugotovitev
Roman *Oče Goriot* prikazuje družinsko ljubezen kot največjo žrtev v svetu, kjer prevladujeta pohlep in družbena korist. Balzac se postavi v vlogo ostrega kritika družbenega reda, ki dopušča razpade najosnovnejših človeških vezi. Tragedija Očeta Goriota je univerzalna prikazen družbene in moralne deziluzije, kjer pomeni denar več kot ljubezen ali spoštovanje.Pomen in vpliv romana
*Oče Goriot* ostaja pomemben, ker so njegove teme univerzalne in danes nič manj relevantne kot ob nastanku. V obdobju, ko tudi v slovenski družbi doživljamo zlom osnovnih vrednot zaradi ekonomskih stisk in individualizma, Balzacovo delo ponuja priložnost za razmislek o temeljnih vprašanjih smisla, žrtvovanja in odnosov.Osebna refleksija
Sodobna slovenska družba, tako kot Balzacov Pariz, pogosto vrednoti materialno bolj kot duhovno. Roman nas opozarja, kako hitro lahko tisto, kar je najdragocenejše – družinska ljubezen, zaupanje, dostojanstvo – žrtvujemo v imenu družbenega uspeha. Sposobnost sočutja in empatije, ki ju simbolizira Oče Goriot, bi morala biti temelj sodobne družbe tudi danes.---
*Esej izpričuje aktualnost Balzacovega romana, saj njegova obravnava družine, morale in družbenega reda nosi sporočila, ki so relevantna tudi v našem, sodobnem času.*
Ocenite:
Prijavite se, da lahko ocenite nalogo.
Prijavite se