Primerjava Raskolnikova in Svidrigajlova v Dostojevskijevem Zločinu in kazni
To delo je preveril naš učitelj: 15.01.2026 ob 15:21
Vrsta naloge: Analiza
Dodano: 15.01.2026 ob 14:49
Povzetek:
Raskolnikov in Svidrigajlov v Zločinu in kazni predstavljata kontrast odziva na zločin: pot k odrešitvi ali v brezup. 💡
Dostojevski, Fjodor Mihajlovič: Zločin in kazen [05] – primerjava Raskolnikova in Svidrigajlova
1. UVOD
Roman *Zločin in kazen* Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega velja za enega najpomembnejših dosežkov svetovne književnosti ter pomemben temelj ruske literarne tradicije. V slovenskem šolskem sistemu je ta roman pogosto analiziran kot klasičen primer psihološkega romana in filozofske pripovedi o človekovi naravi, saj odpira pereča vprašanja o moralnosti, svobodi, krivdi in odrešitvi. Dostojevski, sam preizkušan z življenjskimi tegobami in preganjavicami lastne vesti, je v svojih delih – zlasti v *Zločinu in kazni* – razvil izviren slog, ki temelji na poglobljeni psihološki analizi protagonistov, filozofskih razpravah in premišljeni simboliki. Prav ta inovativnost je vplivala na številne evropske in ruske literarne ustvarjalce, kar se jasno odraža tudi v recepciji Dostojevskega v slovenskih bralnih inštitucijah in v splošni kulturi, kjer ostaja stalen vir navdiha.Znotraj *Zločina in kazni* izstopata dva kompleksna lika: mladi študent Raskolnikov ter skrivnostni in moralno dvomljivi Svidrigajlov. Oba igrata odločilno vlogo pri razvoju zgodbe in poglabljanju filozofskih vprašanj, ki so še danes aktualna – od boja med dobrim in zlim, smisla trpljenja, do vprašanja o tem, kaj pravzaprav pomeni biti človek. Esej bo skozi primerjalno analizo obeh likov iskal odgovore na vprašanja o njuni psihološki pogojenosti, motivih, filozofskem ozadju njunih dejanj ter posledicah teh odločitev.
Teza tega eseja je, da čeprav Raskolnikov in Svidrigajlov kažeta določene podobnosti – notranje bojevanje, nihilizem, oddaljenost od družbe in moralne norme – se njune poti in življenjske drže bistveno razlikujejo. Njuna nasprotja razkrivajo različne možnosti človekovega odziva na trpljenje, zločin, krivdo in možnost odrešitve, s čimer Dostojevski odpira pomemben dialog o usodi in smislu posameznika v svetu.
2. NAMEN ESEJA IN IZBIRA LIKOV
Primerjava Raskolnikova in Svidrigajlova ni naključna. Dostojevski je oba zasnoval kot kontrastna lika ter oba postavil v središče razmišljanja o človekovih skrajnostih. Medtem, ko Raskolnikov pooseblja intelektualca, ki skuša upravičiti prestop moralnih meja s filozofskimi argumenti, Svidrigajlov utelesa popolno zaton in razkroj moralnih vrednot. V literarnih interpretacijah, ki jih lahko najdemo v slovenskih srednješolskih berilih (npr. v literarnem zvezku *Sodobna literatura*), je ta dvojnost pogosto predstavljena kot ponazoritev dveh možnih smeri človekovega razvoja po padcu oziroma zločinu – pot prek samopremanikanja do odrešitve ali pa pot v popolno brezupnost.Zaradi izrazitega prototipiziranja obeh likov lahko skozi njuno primerjavo laže razumemo glavne filozofske in moralne tematike romana. Na eni strani je tu Raskolnikov, ki kot "človek nad človekom" skuša s filozofsko miselnostjo upravičiti zločin, a ga lastna vest pripelje do trpljenja in notranje preobrazbe. Na drugi strani Svidrigajlov, ki izgubi kompas v brezčutnosti in cinizmu, nazadnje pa izbere usodo, ki potrjuje nesmisel bivanja brez vrednot. Takšen kontrast v zgodbi prebuja pri bralcu razmislek o tem, kakšno vlogo imajo vrednote in sprejemanje odgovornosti za lastna dejanja.
3. BIOGRAFSKA IN KARAKTERNO-PSIHOLOŠKA PRIMERJAVA
Raskolnikov
Raskolnikov je mlad, reven študent v Sankt Peterburgu, ki pod zunanjim pritiskom revščine, bolezni ter eksistenčne negotovosti začne razvijati teorijo o "izjemnih ljudeh", ki jim je dovoljeno – celo potrebno – prestopiti meje moralnih zakonov, če so njihova dejanja namenjena višjemu dobru. Njegova usodna odločitev, da ubije staro oderuhinjo in s tem "očisti" družbo od "škodljivega bitja", je rezultat globoko zakoreninjenih notranjih bojev, eksistencialnega dvoma in želje po tem, da sebi in svetu dokaže lastno moč.Psihološka kompleksnost Raskolnikova izhaja iz njegovega nenehnega razklanosti: razpet je med razumom in čustvi, intelektualno drznostjo in duševno nestabilnostjo, ponosom in kesanjem. Po zločinu ga zajame občutek krivde, strahu in osamljenosti, zaradi katerih tone v bolezni in blaznosti. Njegova družinska situacija – mati in sestra, ki ga podpirata, vendar sta sami žrtvi družbenega pritiska – dodatno krepi njegovo notranjo stisko in občutek odgovornosti, ki na koncu vodi k priznanju zločina in sprejetju kazni.
Svidrigajlov
Svidrigajlov je na drugi strani bogat, izkušeni mož, ki je že dolgo prestopil meje tistega, kar bi lahko šteli za "dovoljene" človeške slabosti. Njegova preteklost je ovita v sumljive odnose, vključno z domnevnimi zlorabami in manipulacijami, njegovo vedenje je pogosto cinično, izprijeno, brez kakršnegakoli moralnega zadržka. Navzven deluje hladno in preračunljivo, vendar ga kljub temu preganjajo prividi in nočne more ter občutek praznine, ki ga vodi v obup.Ravno Svidrigajlov, ki kljub bogastvu in zunanjemu ugodju ni sposoben najti smisla v ničemer razen v bežnih, pogosto destruktivnih užitkih, predstavlja življenjsko smer, kjer je vsakršna vest zatrta, posledica pa je popolna osamitev in neodložljiva eksistencialna praznina. Njegovi notranji boji se ne izražajo toliko v zunanjih spremembah kot pri Raskolnikovu, temveč v vse bolj očitnem zanikanju vsakega upa za notranje odrešenje.
Primerjava
Oba lika sta v osnovi zaznamovana z občutkom, da ne pripadata svetu, ki ju obdaja. Sta osamljena, obremenjena z eksistencialnimi vprašanji, a ju njuna narava ločuje: Raskolnikov čuti težo krivde in išče odrešitev skozi trpljenje, medtem ko Svidrigajlov beži pred vsakršno odgovornostjo in na koncu izbere smrt kot edino logično posledico svojega življenja brez smisla. S tem Dostojevski s pomočjo literarnega kontrasta prikaže dve plati soočanja s človeško šibkostjo in krivdo; eno, kjer je možnost katarze, in drugo, kjer ni izhoda.4. ETIČNI IN FILOZOFSKI VIDIKI
Raskolnikov
Raskolnikova vodi filozofija o "izjemnih ljudeh", ki naj bi zaradi posebne energije in genija imeli pravico prekoračevati meje navadne morale. Ta etični relativizem je pri njem trdo povezan z vprašanji o pojmu pravice, svobode in smisla življenja. A ko se sooči z realnostjo svojega zločina, ugotovi, da teorija ne zadrži pritiska resničnosti; vest, krivda in trpljenje ga notranje razkrajajo, dokler ne spozna, da katerekoli "visoke" ideje ne morejo upravičiti zločina nad človekom. Raskolnikov v tem smislu simbolizira človeka, ki v dvoboju med razumom in vestjo doživi poraz pred samim sabo in šele v priznanju in sprejemanju posledic najde možnost za dušni mir.Svidrigajlov
Nasprotno pa Svidrigajlov zavrača vsakršno moralo, prizna si lasten nihilizem in življenje usmerja izključno k užitku brez odgovornosti do drugih. Njegovi cinizem, manipulacija in brezsramnost gradijo temelj popolne degeneracije. Vendar Svidrigajlova hkrati ne moremo povsem označiti za pošast: tudi njega mučijo prividi, sanje in slutnje bližajočega se konca. Njegov etični vakuum ni praznina brez posledic, temveč vodi h globoki notranji deziluziji, ki se konča s samomorom – v tem dejanju vidi zadnji dokaz, da življenje brez vere, upanja in odgovornosti nima smisla.Skupni filozofski konteksti
Oba lika sta vpeta v klasična filozofska vprašanja krivde, odkupitve, človeške svobode in usode. Medtem ko Raskolnikov kljub vsemu izbere pot samorazgaljenja in žrtvovanja (kar je v slovenskem literarnem prostoru pogosto razumljeno kot pozitivna smer osebne rasti), Svidrigajlovova življenjska pot opozarja, da zanikanje vsega vodi v dokončen propad. Preko obeh likov roman prikazuje človekovo nemoč pred absurdnostjo sveta, a hkrati tudi možnost preseganja lastnih napak skozi trpljenje in prevzemanje odgovornosti.5. VLOGA LIKOV V ZGODBI IN NJIHOV POMEN
Raskolnikov je nedvomno osrednji protagonist, ki skozi dolgo notranjo dramo prehodi pot od hladnega zločinca preko bolanega, pohujšanega človeka do nekakšnega prebujenja in priznanja. Raskolnikov je simbol človeškega boja z lastno senco in željo po svetlobi, kar pogosto primerjamo z literarnimi antičnimi ali biblijskimi zgledi trpljenja in odrešitve (npr. biblijska Jobova pot).Svidrigajlov pa je predvsem opozorilni lik, nekakšno zrcalo Raskolnikove prihodnosti, če bi izbral pot brez priznanja napak in poprave. Njegova navzočnost v zgodbi podčrtuje nevarnost, ki jo prinaša popolno zanikanje vesti in izguba vrednot. Zaključek njegove zgodbe – samomor – ni le osebna tragedija, ampak tudi jasna didaktična nota romana, ki opozarja bralca na posledice življenja brez smisla.
6. LITERARNI PRIPOMOČKI PRI PRIKAZU LIKOV
Dostojevski uporablja izredno bogato psihološko analizo, ki jo pogosto podaja skozi notranje monologe in polemične dialoge, s čimer daje bralcu vpogled v najgloblje plasti duševnosti obeh junakov. Simbolika teme in svetlobe, ki pogosto nastopa ob ključnih trenutkih oba lika, poudarja njun odnos do lastnih dejanj. Raskolnikov je skozi roman pogosto potopljen v vročico in blodnje, kar odraža njegovo notranje razsulo, medtem ko je Svidrigajlov vseskozi zavit v hlad cinične ironije, ki zakriva njegovo brezupnost.Dodatno Dostojevski mojstrsko gradi kontrast skozi način pripovedovanja – Raskolnikov je pogosto prikazan iz perspektive notranjega govora, Svidrigajlov pa je bolj oddaljen, opazovan in interpretiran skozi dejanja, s čimer avtor še poveča razliko med njuno psihološko konstitucijo.
7. VPLIV LIKOV NA BRALCA IN ŠIRŠA SPOROČILA
Občutje, ki ga Raskolnikov prebuja pri bralcu, je večplastno: po eni strani odpira simpatijo do neizprosne človeške borbe za smisel, po drugi strani pa straši s posledicami moralnih zablod. Mnogi slovenski gimnazijci v interpretacijah poudarjajo, da je prav njegova ranljivost in osamljenost tista, ki ga naredi dostopnega in človeškega, hkrati pa spodbudi razmislek o lastnih vrednotah in dilemah.Nasprotno je Svidrigajlov pogosto razumljen kot opozorilo – če zanemarimo svojo vest, bomo oropani vsake bistvene vezi s svetom. Dostojevski prek te primerjave spodbuja bralčevo samorefleksijo in nas opominja na pomen moralnosti, odgovornosti in nujnosti iskanja smisla – tudi v trpljenju.
8. ZAKLJUČEK
S primerjavo Raskolnikova in Svidrigajlova lahko ugotovimo, da Dostojevski ne prikazuje le dveh posameznikov, temveč dve bivanjski poti. Raskolnikova pot, polna notranjih bojev in stremenja po odrešitvi, je v jedru optimistična – kljub vsemu dopušča možnost preobrazbe in upanja. Svidrigajlov pa predstavlja temno, cinično plat človeka, ki ne vidi več smisla in izgubi vsakršno vez z ljudmi in samim seboj. Tako je Dostojevskega sporočilo jasno: prava kazen za človeka ni zapor ali zunanja kazen, temveč notranja praznina, ki sledi izgubi občutka za prav in narobe.Razumevanje teh literarnih likov odpira vpogled v najgloblje plasti človeške duše ter nas nagovarja k premišljevanju o lastni odgovornosti in vrednotah, kar je še posebej pomembno v današnjem svetu negotovih vrednot in kriz.
---
S pomočjo temeljite analize in primerjave obeh likov smo prikazali, kako Dostojevski z mojstrskim literarnim izrazom in poglobljeno psihološko sliko ustvarja večplastno pripoved, ki ostaja aktualna in vznemirljiva za vsakega bralca – posebej pa nas nagovarja k iskanju smisla in premisleku o naši vlogi v svetu.
Ocenite:
Prijavite se, da lahko ocenite nalogo.
Prijavite se