Primerjalni esej: Moške vloge v delih Na klancu Cankarja in Na Klancu Vrščaj

Vrsta naloge: Analiza

Dodano: včeraj ob 12:05

Primerjalni esej: Moške vloge v romanih Na klancu Ivana Cankarja in Na Klancu Tine Vrščaj

Roman *Na klancu* Ivana Cankarja, izdan leta 1902, velja za enega temeljnih del slovenske moderne in pomembno literarno pričevanje o socialni problematiki slovenskega podeželja v začetku 20. stoletja. Dobrih sto let pozneje Tina Vrščaj leta 2022 objavi roman *Na Klancu*, ki z naslovno referenco na Cankarjevo delo tematsko, slogovno in vrednotno preigrava podobno okolje, a ga aktualizira in prevprašuje skozi sodobno, feministično občutljivost. Obe deli predstavljata življenje obrobnih slojev na navideznem ali resničnem "klancu" – metafori napora, vzpenjanja in boja z življenjskimi stiskami. Kljub povezovalni niti različnih družbenih časov pa je pogled na moške vloge v obeh romanih izrazito razločen in odseva tako spremembe v dojemanju moškosti kot tudi širšo družbeno preobrazbo.

Moške vloge pri Cankarju: Avtoriteta, izvor bremena, a tudi objekt sočutja

Pri Cankarju ima moška figura v romanu izjemen pomen, čeprav je dogajanje v veliki meri osrediščeno okoli glavne junakinje Marjete in njene hčerke Nežke. Očetova odsotnost oziroma njegova vloga alkoholika, ki spodleti kot osrednji steber družine, je ključen motor za socialni in duševni propad družine. Cankarjevi moški pogosto nastopajo kot nosilci patriarhalnih vrednot in vedênj: očeta žene njegova lastna nemoč, družbeni pritisk in življenjska beda, zaradi katerih izbere beg v pijačo. S tem postane ne le vir dodatnih težav za družino, temveč simbol neuspeha patriarhata – ko naj bi oče družino ščitil in preživljal, je v resnici on vir dodatne bolečine in obupa.

Poleg figure očeta so v romanu prisotne še druge moške figure, ki so bodisi brezbrižne (npr. občinski uradniki ali trgovci) bodisi na nek način izprijene v svojem odnosu do žensk. Tudi duhovnik, ki sicer oblikuje nekakšno moralno avtoriteto, ne nudi resnične opore. Prava čustvena teža, skrb in vzdržnost pa je na ramah ženskih likov (zlasti matere), kar moške figure še dodatno odtuji, jih prikaže kot infantilne ali nesposobne sočutja in odgovornosti.

Cankarjev pogled na moške, čeprav kritičen in pogosto boleč, ne temelji povsem na obsodbi – svoje like razume kot produkte socialnih in ekonomskih okoliščin. Moško vlogo dojema kot ujeto med pričakovanji okolja in realnostjo, ki jo prežema nemoč, ponižanje in pogosto tudi samostigmatizacija. So torej sočutno, četudi pretresljivo orisane žrtve časa.

Moške vloge pri Vrščajevi: Preizpraševanje, odsotnost in novi načini moškosti

Sodobni roman Tine Vrščaj izhaja iz Cankarjeve dediščine, a jo postavlja v sedanjost, kjer so razmerja med spoloma in pričakovane vloge temeljito načeta. Moške vloge v njenem *Na Klancu* niso več samoumevno povezane ne z avtoriteto ne z nujno prisotnostjo. Odsotnost očeta je tu bolj eksistencialna in manj fizična – moških likov pogosto ni, so marginalni, nekateri so povsem izbrisani iz spomina, drugi nastopajo kot podporne figure ali so prikazani v poziciji slabotnosti, celo žrtve lastnih zunanjih okoliščin.

Vrščajeva moške upodablja kot tiste, ki jim niso več nujno pripisane lastnosti tradicionalne moškosti (moč, preskrbljenost, nezlomljivost), temveč so pogosto v vlogi iskalcev, tistih, ki skušajo najti svoj položaj v razpadlih in preurejenih družinskih in družbenih strukturah. Lahko so občutljivi, včasih ranjeni, celo zmedeni. Avtorica tako preučuje moško identiteto v času, ko so tradicionalne vloge postale za marsikoga nedosegljive ali celo nezaželene.

Pri tem ženske niso več samo nosilke trpljenja, marveč aktivne protagonistke, ki prevzemajo iniciativo in pogosto same rešujejo svoje in družinske težave. Pojavnost moških ni več merilo socialne varnosti družine. Vrščajeva prepusti moškim v romanih več prostora za failibilnost, dopušča jim ranljivost, kar je morda najpomembnejši preobrat v primerjavi s Cankarjem: moč ni več edina pomembna valuta, še manj lastnost, ki bi jo smeli ali morali gojiti vsak moški.

Primerjava in zaključek: Od avtoritete do soobstoja

Primerjava obeh romanov jasno izpričuje, kako se je vloga moškega v slovenski literaturi transformirala: Cankarjev moški je kot tragikomedija patriarhalne izgube – želi biti temelj družine, a ga lastna (in širša) realnost vedno znova izneveri. Pri Vrščajevi pa moški niti ne pretendirajo več na osrednjo vlogo; njihova identiteta je v razsrediščenju, pogosto so porinjeni na rob ali v ozadje, kjer so njihove zgodbe razdrobljene, a obenem prepustijo prostor ženski (in otroški) subjektiviteti, ki prevzema zgodbo vase.

Ta prehod ni zgolj literarna invencija, temveč zrcali družbene spremembe: tradicionalni patriarhat ni več dominantna struktura, nastajajo novi vzorci partnerstva, starševstva in individualne identitete. Oba romana s svojim upodabljanjem moških vlog – eden z melanholičnim tonom izgube, drugi z aktualizacijo ranljivosti in iskanj – pomembno prispevata k slovenskemu razumevanju družinske, osebne in širše človeške zgodovine.

*Na klancu* tako ostaja literarna referenca, ki izhaja iz bolečih paradigem preteklosti, *Na Klancu* pa z aktualizacijo razvezuje in na novo misli osnovna vprašanja pripadanja, spolnih vlog in možnosti skupnega obstoja. Ena izmed večjih razlik torej je v tem, da Cankar vidi moške kot propadle stebre starega sveta, Vrščajeva pa jim nudi šanso sodelovanja v novem svetu, četudi morda ne več v središčni vlogi, temveč kot sostanovalce v raznolikih zgodbah klanca.