Emma Bovary in materinstvo: razkorak med vlogami in željami

Vrsta naloge: Analiza

Dodano: včeraj ob 8:24

Emma Bovary med vlogo matere in željo po drugačnem življenju

Flaubert s tem ne piše preproste zgodbe o “slabi materi”, ki bi jo bilo mogoče hitro moralno obsoditi. Njegov pristop je mnogo subtilnejši. Emma ni brez čustev, ni pošastna ali zavestno kruta, vendar ostaja notranje oddaljena od vsega, kar bi zahtevalo mir, vztrajnost in sprejemanje vsakdanjega življenja. Prav zato materinstvo v njenem primeru ne postane vir stabilnosti, ampak še eno področje njenega notranjega razkola. V njej se neprestano spopadata družbena vloga, ki ji je namenjena, in njena osebna hrepenenja po drugačnem, bolj vznemirljivem in lepšem življenju.

Za razumevanje tega motiva je pomemben tudi širši literarnozgodovinski okvir. Flaubert je eden ključnih realistov 19. stoletja. Realizem se je oddaljil od idealiziranih podob sveta in se usmeril v natančno opazovanje družbe, človekove psihologije in vsakdanjih okoliščin. V tem smislu je *Gospa Bovary* izjemno značilna: v njej ni junaških rešitev, ni romantičnega poveličevanja, ampak počasno razkrivanje človekovega nezadovoljstva in samoprevare. Flaubertovi liki niso enodimenzionalni. Tudi Emma ni zgolj grešnica ali žrtev. Je protislovna, nemirna, občutljiva, hkrati pa tudi sebična in nezrela. To velja tudi za njeno materinstvo.

Položaj ženske v meščanski družbi 19. stoletja je bil precej jasno določen. Od nje se je pričakovalo, da bo dobra žena, skrbna gospodinja in predana mati. Materinstvo je bilo predstavljeno kot skoraj sveta dolžnost, povezana s toplino, nežnostjo in moralno urejenostjo doma. Tak ideal poznamo tudi iz številnih drugih literarnih tradicij, ne le francoske. Tudi v slovenski književnosti se pogosto pojavlja figura matere kot stebra družine, kot požrtvovalne in moralno trdne osebe; dovolj je, da pomislimo na močno simbolno vlogo matere v Cankarjevem delu, čeprav gre tam za povsem drugačen umetniški in idejni okvir. Flaubert pa pokaže nekaj, kar je bilo za njegov čas precej drzno: materinstvo ni za vsako žensko nujno notranja izpolnitev. Lahko je tudi tuja naloga, ki jo družba razglasi za naravno, posameznica pa je ne doživlja tako.

Prav v tem je osrednja moč Emminega lika. Ona ne zavrača materinstva z glasnimi izjavami ali z odkrito uporniško držo. Še bolj pretresljivo je, da je njen odnos hladnejši, kot bi bralec pričakoval, skoraj po tihem. Otrok v njenem življenju ne postane središče sveta. Njena hči Berthe obstaja, vendar ne preoblikuje Emmine identitete na način, kot bi ga narekoval tradicionalni ideal. Emma ostaja usmerjena drugam: v svoje predstave, v svoje nezadovoljstvo, v potrebo po čustveni omami, v sanjarjenje o velikih ljubeznih in razkošju. Materinstvo je zato pri njej bolj epizoda kakor življenjsko jedro.

To je posebej pomenljivo, ker v številnih romanih rojstvo otroka pomeni prelomnico, po kateri se ženski lik umiri, dozori ali najde globlji smisel. Pri Emi se to ne zgodi. Po rojstvu hčere ne postane bolj uravnotežena, ne razvije trajnejše materinske zbranosti, temveč ostane zaznamovana z istim notranjim nemirom. To je ena najmočnejših Flaubertovih potez: ne ugodi bralčevemu pričakovanju, da bo “narava” sama uredila Emmino razklanost. Materinstvo je ne reši. Otrok ne zapolni njene praznine.

Vzrok za to je v veliki meri v Emminem značaju. Njena čustvena energija je usmerjena predvsem v iskanje intenzivnosti. Hoče čutiti močno, živeti lepo, ljubiti izjemno. Vse, kar je navadno, se ji zdi pusto. Tu je bistven vpliv romantičnih predstav, ki jih je vsrkala iz knjig, iz dekliških sanj in iz idealiziranih podob življenja. Ljubezen si predstavlja kot usodno, skoraj gledališko doživetje, življenje pa kot niz vrhuncev, občutkov in velikih trenutkov. Materinstvo pa je ravno nasprotje tega. Sestavljeno je iz ponavljanja, skrbi, prisotnosti, drobnih obveznosti, potrpežljivosti in vztrajnosti. V njem ni glamurja, ni blišča, ni neprestanega zanosa. Emma zato v materinski vlogi ne najde tistega, kar išče.

To ne pomeni, da je materinstvo v romanu prikazano kot nepomembno. Nasprotno: njegova pomembnost se kaže prav v odsotnosti topline, ki bi jo pričakovali. Flaubert mojstrsko doseže učinek s tem, da otrok ni v središču sentimentalnih prizorov. Berthe ni predstavljena kot čudežni odgovor na Emmine težave, ampak kot del konkretne družinske resničnosti. To je izjemno realistično. V življenju otroci pogosto ne odpravijo notranjih stisk odraslih; včasih te stiske ob njih postanejo še bolj vidne. Tudi pri Emi otrok ne deluje kot rešitev, ampak kot nem opomnik na odgovornost, ki ji ni kos.

V tem pogledu je zelo pomemben kontrast med idealom in resničnostjo. Emma si želi življenja, ki bi bilo vedno nekoliko višje od njenega dejanskega okolja. Yonville in prej Tostes sta zanjo pretesna prostora, Charles premedel mož, vsakdanjik pa dolgočasen in brez sijaja. Njene želje po ljubezni in prestižu so v temelju tudi želje po pobegu. Materinstvo pa človeka ravno priveže na resničnost. Otrok zahteva, da ostaneš navzoč, da vztrajaš, da se ne izgubiš v iluzijah. Zato je Berthe mogoče razumeti tudi simbolno: predstavlja tisti del življenja, ki ga ni mogoče polepšati s sanjarjenjem. Je konkretna dolžnost, živa posledica zakona in vsakdanjosti, pred katero Emma notranje beži.

Tu se pokaže tudi vprašanje, ali je Emma preprosto sebična. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je. Ne živi za otroka, ne zmore se osrediniti na njegove potrebe, velik del energije porabi za lastne fantazije in za odnose zunaj zakona. Toda če bi ostali le pri tej sodbi, bi roman preveč poenostavili. Flaubertov realizem nas sili, da gledamo globlje. Emma je sebična, vendar ne samo to. Je tudi oseba, ki ne zna živeti v svetu brez iluzij. Njena težava ni le moralna, ampak psihološka in skoraj eksistencialna. Ne najde oblike življenja, ki bi ji bila dovolj. Ne prenese povprečnosti, a obenem ni zmožna resnične notranje zrelosti. Zato ne odpove samo kot žena, temveč tudi kot mati.

Njena čustvena nestalnost to še stopnjuje. Pri Emi se razpoloženja hitro menjajo. Kar se ji v enem trenutku zdi obetavno, jo kmalu začne dolgočasiti. To velja za ljudi, kraje, predmete in občutke. Takšna osebnost težko vzpostavi trajno vez, ki ne temelji na trenutnem navdušenju. Materinstvo pa zahteva prav takšno vez: globoko, dolgo, pogosto neopazno zvestobo drugemu človeku. Emma tega ne zmore, ker ne zmore niti zvestobe sama sebi v najboljši obliki. Vedno znova se preda novi obljubi sreče.

V romanu je zato mogoče zaznati tudi družbeno kritiko. Meščanska družba od žensk pričakuje poslušnost, urejenost in materinsko predanost, pri tem pa jim pušča razmeroma malo prostora za samostojno oblikovanje identitete. Ženska naj bi bila zadovoljna v vlogi, ki ji je namenjena. Če ni, jo družba hitro označi za moralno napačno. Emma od tega modela odstopa in seveda za to plača visoko ceno. Ob tem je pomenljivo, da imajo moški v romanu več svobode pri svojih slabostih. Njihova nečimrnost, površnost ali užitkarstvo niso obsojeni z enako ostrino kot ženski prestopki. V tem smislu je Emmina zgodba tudi zgodba o neenakih merilih.

Seveda to ne pomeni, da je Emma le žrtev družbe. Flaubert ni ideološko poenostavljen pisatelj in ne napiše pamfleta o zatiranju žensk. Prikaže pa, da je materinstvo v takem svetu pogosto manj osebna izbira kot socialna naloga. Od ženske se pričakuje, da jo bo sprejela z notranjim soglasjem. Emma tega soglasja ne zmore ustvariti. Zato je njen odnos do hčere hladen ne le zaradi osebne pomanjkljivosti, ampak tudi zato, ker je prisiljena igrati vlogo, v katero ni vstopila s pravim notranjim prepričanjem.

Pomembno je tudi, kako vse to posreduje pripovedovalec. Flaubert ne moralizira neposredno. Njegov slog je zadržan, pogosto ironičen, natančen in hladen. Prav ta odmaknjenost je literarno izjemno učinkovita. Bralcu ne pove, kaj mora misliti, temveč ga postavi pred dejstva, prizore in razpoke med njimi. Zaradi tega je tudi Emmino materinstvo bolj zapleteno. Če bi pripovedovalec ves čas poudarjal, da je Emma slaba mati, bi bil roman manj prepričljiv in manj umetniško močan. Tako pa smo prisiljeni sami opaziti manko, odsotnost, nezadostnost. Ta tišina pove več kot moralni nauk.

Ko Emmino materinstvo primerjamo s tradicionalno podobo matere v književnosti, še bolj opazimo Flaubertovo prelomnost. V mnogih delih je mati skoraj svetniški lik, vir varnosti in moralne topline. Flaubert pa razbije ta mit. Pri njem mati ni nujno zavetje; lahko je tudi oseba, ki sama tava, ki ni spravljena s sabo in zato ne more biti opora drugemu. Tak prikaz je bil za 19. stoletje drzen, za današnjega bralca pa ostaja presenetljivo sodoben. Tudi danes družba pogosto pričakuje ideal popolne matere, ki bo brez ostanka predana otroku in bo v tem našla srečo. *Gospa Bovary* opozarja, da takšna predstava ni vedno skladna s človeško resničnostjo.

Zato lahko materinstvo v romanu razumemo tudi kot eno od meril Emmine tragičnosti. Njena tragedija ni samo v nesrečni ljubezni ali finančnem propadu. Tragična je tudi zato, ker ne najde poti do temeljnih življenjskih vlog, ki bi ji lahko dale oporo. Ne uspe kot žena in ne uspe kot mati, vendar ne zato, ker bi zavestno hotela uničiti družino, ampak zato, ker sama v sebi nima trdnega središča. Otrok v tem okviru postane simbol neuresničenega življenja: simbol realnosti, ki bi jo bilo treba sprejeti, a je Emma ne zmore.

Prav tu se skriva tudi globoka ironija romana. Družba razglaša materinstvo za naravno izpolnitev ženske, pri Emi pa se ta “naravna” vloga spremeni v prostor nelagodja in odtujenosti. Tisto, kar bi moralo po meščanskem idealu prinesti mir, pri njej ne ustvari smisla. Flaubert s tem pokaže, da med družbenim idealom in posameznikovo notranjostjo lahko zeva nepremostljiva vrzel.

Če povzamem: v *Gospe Bovary* materinstvo ni idealizirano, ampak prikazano kot zahteven del stvarnosti, s katerim se Emma ne more zares poistovetiti. Ni zgolj “slaba mati” v poenostavljenem moralnem smislu, temveč lik, v katerem se srečajo osebna praznina, romantična iluzija, družbeni pritisk in nezmožnost sprejemanja vsakdanjega življenja. Prav zaradi tega je njen odnos do hčere tako pomemben: razkriva bistvo njenega značaja bolj zanesljivo kot njene velike besede ali ljubezenske fantazije. Flaubert nam pokaže, da materinstvo ni samo biološko dejstvo in tudi ne samoumevna ženska usoda, ampak psihološka in etična izkušnja, ki zahteva notranjo zrelost. Emma Bovary pa je tragičen lik prav zato, ker mora živeti v vlogah, za katere ne premore ne pravega prepričanja ne notranje moči.