Tujec w „Zaprta vrata”

To delo je preveril naš učitelj: 19.02.2026 ob 14:01

Vrsta naloge: Spis

Dodano: 16.02.2026 ob 8:26

V literaturi sta dela “Tujec” Alberta Camusa in “Zaprta vrata” Jeana-Paula Sartra pogosto predstavljena kot temeljna besedila eksistencializma, filozofskega gibanja, ki je zaznamovalo evropsko misel sredine 20. stoletja, še posebej v Franciji. Ta dva romana, čeprav vsak zase samostojno delo, povezujeta skupne teme odtujenosti, svobode, odgovornosti in iskanja smisla v navidezno absurdnem svetu. V vsaki književni zgodbi se bralec srečuje z junaki, izpostavljenimi bivanjski tesnobi in radikalni samoti – z junaki, ki se jim svet zdi tuj, nerazumljiv ali celo sovražen.

Albert Camus je v “Tujcu” ustvaril lik Meursaulta, ki živi v Alžiriji. Prva scena romana je pogreb njegove matere, na katerem sin ne pokaže žalosti niti drugih pričakovanih čustev. Ta začetni šokantni odziv velja za izhodišče Camusove kritike družbenih norm in vprašanja, kako naj posameznik živi v svetu, kjer ne more najti smisla. Meursault ljudem deluje kot tujec – ne samo zaradi svojega izvora, temveč predvsem zaradi notranje odmaknjenosti. On sprejema življenje takšno, kot je: ne moralizira, ničesar ne obsoja, ampak zaznava svet v neposrednem, čutnem doživljanju. Ko ga življenje postavi pred vprašanje smiselnosti – v odnosu do smrti matere, ljubezni, umora Arabca in kasnejšega sojenja – Meursault ostaja nedoumljiv tako za družbo kot za samega sebe.

Na sojenju postane jasno, da ne sodijo Meursaultu toliko za umor, kot za to, da se ob materini smrti ni “primerno” obnašal – njegov tujec je torej v prvi vrsti tisti, ki se ne ukloni pravilom družbe, ki ne sprejema lažnih občutkov zaradi olikavega videza. Camus nam preko tega lika pokaže, da je svet v svoji osnovi absurden – ni ukrojen za človekovo željo po smislu in pravičnosti – zato posameznik v njem nujno ostaja tujec. Pomemben je tudi zaključek romana, ko Meursault v zadnjem monologu sprejme absurd in hkrati svojo lastno svobodo: sprejme, da življenje nima višjega smisla, kakor tudi smrtne kazni ni mogoče osmisliti. Kljub temu pa ga prav sprejem absurda notranje osvobodi – postane pomirjen s samim seboj.

Podobno se s problemom tujstva, odgovornosti in svobode ukvarja tudi Sartrov dramski tekst “Zaprta vrata”. Sartrov poznani rek “Pekel, to so drugi” (“L'enfer, c'est les autres”) izhaja prav iz tega dela. Trije liki – Garcin, Inès in Estelle – po smrti končajo v sobi, ki bo njihova večnost. Zaprti vanjo, brez ogledal, so vsak odvisni od pogleda in pričakovanj drugih. Tukaj Sartre nižanja pekla ne prikazuje kot pričakovano trpljenje na žarečem ognju, ampak kot neskončno samospraševanje o vrednosti lastnega življenja v primerjavi z drugimi. Tujstvo v “Zaprtih vratih” ni več stvar brezbrižnega sveta, ampak nastane iz nenehnega, mučnega pogleda drugega človeka – občutek, da drugega ne moremo prepričati o svoji resnici, niti sebe trajno upravičiti v njihovih očeh.

Garcin, Inès in Estelle so vsak zase tujci – do sebe, do drugih, v bistvu do celotnega smisla obstoja. V tej “sobi brez izhoda” ni nobene možnosti pobega pred odgovornostjo lastnih dejanj, pa tudi nobene tolažbe v popravilu preteklosti. Sartre želi pokazati, da ni nobenih zunanjih norm ali transcendence, ki bi nam povedali, kdo smo: smo samo to, kar naredimo iz sebe, pri čemer pa se moramo nenehno soočati z obsojanjem drugih. Tujec tu postane stanje zavesti, ki je ujet v relacijo do Drugega, in v notranji potrebi po potrditvi, ki je nikoli ne more doseči.

Obe književni deli sta bila v povojni Evropi hitro prevedeni in sprejeti tudi v slovenskem prostoru, kjer je tema družbenega prilagajanja, tujstva in neodgovorjenih vprašanj o smislu življenja močno odmevala. V Sloveniji so te teme posebej zaznamovale obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je v kolektivni zavesti preigravalo vprašanje posameznika v družbi, odgovornosti do preteklosti in prihodnosti, obenem pa je mlade generacije privlačila možnost izbire in iskanja lastnega smisla izven danih resničnosti.

“ Tujec” in “Zaprta vrata” ostajata pomembni literarni deli tudi za sodobnega bralca. V obeh delih avtorja ne ponujata preprostih odgovorov ali katarzičnih razrešitev, ampak nas soočita z vprašanji, ki jih je treba zastavljati vedno znova: Kdo sem? Kaj pomeni biti svoboden? Kako živeti med drugimi in samim seboj? V svetu, v katerem se hitro odvijajo spremembe, lažni upi in individualizem vse bolj preizkušajo meje človeških odnosov, tema tujstva in zaprtega kroga odgovornosti ostaja univerzalna in še kako aktualna. Meursault in liki v “Zaprtih vratih” so v svoji “tujosti” pravzaprav vsak izmed nas – vsak iskalec smisla v svetu, ki ga ne more dokončno osmisliti.