Liki tujca in liki zaprtih vrat: teme, razlike in podobnosti ter navodila za pisanje eseja

To delo je preveril naš učitelj: 17.02.2026 ob 18:57

Vrsta naloge: Spis

Dodano: 16.02.2026 ob 7:44

Tako roman Tujec Alberta Camusa kot drama Zaprta vrata Jeana-Paula Sartra sodita med ključna dela evropskega eksistencializma, ki sta v programih slovenskih gimnazij pogosto obravnavana skupaj, saj vsak na svoj način obravnavata temeljna vprašanja človekovega obstoja, pomena, svobode in odgovornosti. Čeprav gre za različna žanra – Tujec je roman, Zaprta vrata pa drama – in avtorja izhajata iz drugačnih izhodišč, ju druži osredotočenost na eksistencialistično tematiko, predvsem na človekovo odtujenost, tragiko svobode in absurdnost bivanja.

Glavni lik Tujca je Meursault, povprečen uradnik iz Alžirije, ki živi nekakšno apatično, skorajda brezbrižno življenje. Roman se začne z novico o materini smrti; Meursault je ob tem skoraj neverjetno neprizadet. Vsi njegovi nadaljnji odzivi, čustva in dejanja, ki bi jih družba pričakovala kot normalen odziv, so pri njemu odsotni ali zelo blago izraženi. Celotno dogajanje romana je podano skozi Meursaultov pogled – svet je zanj nekaj, kar preprosto obstaja, brez globljega smisla ali moralnega reda. Ko Meursault v nekem trenutku po naključju ubije Arabca, postane zaradi svojega ravnodušja do življenja in smrti ne samo storilec zločina, temveč tudi tujec lastni družbi. Sodba, ki jo izreče sodišče, ni pogojena toliko z dejanjem samim, temveč z Meursaultovim neizpolnjevanjem družbenih pričakovanj.

Drugače je v drami Zaprta vrata, kjer v enem prostoru spremljamo tri like: Garcina, Inèz in Estelle, ki so po smrti skupaj zaprti v nekakšni sobi onkraj, kar naj bi simboliziralo pekel. liki so vseskozi prisiljeni sobivati in se soočati s svojimi preteklimi dejanji, krivdo in medsebojnimi odnosi. Sartradav značilni "Pekel, to so drugi" razkrije glavno idejo drame – posameznik nikoli ni povsem samostojen, saj mu pogled in sodba drugega vedno postavljata ogledalo in meje k svobodi.

Med obema deloma je veliko razlik, ena najopaznejših pa se navezuje na upodobitev glavnih likov. Meursault je minimalističen, refleksiven, skorajda pasiven lik. Njegova odločitev, da svetu ne pripisuje pravega pomena, vodi v popolno osamljenost, ki je ni mogoče preseči. Nasprotno pa so liki v Zaprtih vratih zelo komunikativni, vpeti so v nenehne psihološke igre z drugimi, ne morejo se umakniti vase, njihovi motivi in šibkosti se razkrivajo skozi dialog. Njihova muka izhaja iz družbenosti in potrebe po potrditvi, ne morejo ubežati presoji in zavrnitvi drugega.

Podobnosti med deli je prav tako veliko. Obe besedili se v temelju ukvarjata z vprašanji eksistence, svobode in odgovornosti. Tako Camus kot Sartre poudarjata, da človek sam nosi odgovornost za svoja dejanja, kar vodi v občutke tesnobe, krivde ali absurdnosti. Absurd kot literarna in filozofska kategorija se v Tujcu izraža predvsem skozi Meursaultovo iskanje (oz. zavračanje) smisla. Svet ne odgovarja na vprašanje "zakaj", dogodki si slepo sledijo, smisel leži zunaj razuma – če sploh obstaja. V Zaprtih vratih absurd ni toliko v svetu samem, ampak v nemožnosti pobega pred samim seboj in drugimi. Likom je jasno, da so za vedno obsojeni na refleksijo svojih napak v očeh drugih, brez upanja na odrešitev.

Eksistencialistični pogled v obeh delih temelji na ideji, da je človek vržen v svet, kjer določene gotovosti ni, obenem pa je popolnoma svoboden – a prav ta svoboda je breme. Ne Camus in ne Sartre ne ponudita jasnih rešitev ali optimističnih izhodov; oba opozorita na nujnost prevzemanja odgovornosti za lastna dejanja, pa čeprav je to povezano z bolečino, strahom ali občutkom brezizhodnosti.

Iz literarnega vidika je zanimiva tudi forma. Tujec je roman, pisan v prvi osebi, kar omogoča neposreden vpogled v notranji svet Meursaulta. Jezik je preprost, stvaren, brez olepševanja – slog, ki poudari odtujenost in objektivnost pripovedovalca. Zaprta vrata so drama in s tem zavezana dialogom; vse, kar izvemo o likih, izvemo prek njihovih izjav, izmed katerih mnoge skrivajo, zadržujejo ali izkrivljajo resnico – kar dodatno poglablja občutek nelagodja in negotovosti.

Razumevanje teh dveh del in njihove primerjave je izredno pomembno za esejistični pristop, ki se zahteva v srednji šoli. Če pišemo esej na to temo, je smiselno najprej predstaviti vsako delo posebej – kratka vsebinska predstavitev, nato pojasniti temeljne literarne, filozofske in slogovne značilnosti. Kasneje izpostavimo podobnosti (absurd, vračanje na eksistencialistične teme, vprašanje svobode in odgovornosti) ter razlike (motiv osamljenosti, jezik, način gradnje likov). Pomembno je tudi, da esej zaokrožimo s primeri iz besedil – recimo opis Meursaultove brezbrižnosti ob materini smrti ali Estellino priznanje v Zaprtih vratih.

Za kakovosten spis potrebujemo jasno strukturo – uvod (predstavitev del), jedro (analiza in primerjava), zaključek (poudarek na skupni sporočilnosti ali aktualnosti del). S poslušanjem ur pouka, branjem besedil ter domačim razmišljanjem lahko napredujemo tako v slogu kot v globini interpretacije. Pri pisanju pomagajo zvezki, učbeniki, spletna gradiva kot je portal Fran, vzorčni spisi na spletnih straneh (Dijaski.net), ob dobrem jezikovnem znanju pa tudi raba slovarjev. Priporočljivo je, da po končanem prvem osnutku spis odleži, nato pa ga kritično preberemo, iščemo slogovne izboljšave, natančneje označimo primere in odstranimo ponavljanja.

Proučevanje Tujca in Zaprtih vrat tako ni le pravilo šolskega literarnega kurikula, temveč ponuja odlično izhodišče za razmišljanje o sodobnem človeku, njegovem položaju v svetu ter nenehnih vprašanjih smisla, svobode in odgovornosti – vprašanjih, ki so tudi danes še vedno aktualna.