Ljubezensko hrepenenje kot up in utvara v delu Na klancu

To delo je preveril naš učitelj: pred uro

Vrsta naloge: Spis

Dodano: včeraj ob 11:37

Ljubezensko hrepenenje kot up in utvara – primerjava romanov *Na klancu* Ivana Cankarja in *Na Klancu* Tine Vrščaj

Ljubezensko hrepenenje je še posebej v literaturi pogosto prikazano kot dvojno, protislovno čustvo – po eni strani predstavlja upanje, iskanje smisla, topline in povezanosti, po drugi strani pa je lahko utvara, ki posameznika oddalji od stvarnosti, ga vodi v razočaranje ali celo pogubo. Ta tematika se izredno dobro zrcali v dveh romanih, ki ju povezuje ne le naslov, temveč tudi usoda glavnih junakov: *Na klancu* Ivana Cankarja in *Na Klancu* Tine Vrščaj. Čeprav ju ločujejo čas, pisateljski slog in družbeni kontekst, lahko ljubezensko hrepenenje v obeh delih prepoznamo kot temeljno gonilo protagonistovih dejanj, pa tudi kot tisti notranji boj med upanjem in iluzijo.

Pri Cankarju je v središču romana Francka, mlado in revno dekle, katere vsakdanje življenje je napolnjeno z odrekanjem, trdim delom in stalno skrbjo za preživetje. Njene sanje o ljubezni so edini žarek upanja v sivini njene vsakdanjosti. Vlikovna ljubezen do Jerneja je zanj na začetku predvsem uteha, izhod iz brezupa, nekaj, zaradi česar je vredno vztrajati in hrepeneti. A kmalu se izkaže, da to ljubezensko pričakovanje ni dovolj trdno, da bi premagalo socialne omejitve, predsodke vaškega okolja, pa tudi Jernejev značaj, ujet v lastne ozke poglede in strahove. Franckina ljubezen velja za utvaro, saj se ne more udejanjiti – niti znotraj razmer zaradi zunanjih okoliščin, niti kot ideal, ker realnost trdih socialnih razlik ter vsakdanja neizprosno ruši njeno hrepenenje. Prav to preigravanje med upanjem v nekaj boljšega – v pravo, osvobajajočo ljubezen – in njenim postopnim zlorom, ko ugotavlja, da je njeno življenje pravzaprav vnaprej zapečateno, je srčika romana. Cankar tako pokaže, kako je ljubezensko hrepenenje lahko obenem najčistejši up posameznika, a tudi iluzija, ki mu jemlje moč in ga priklene na klanec, iz katerega ni izhoda.

V romanu Tine Vrščaj, ki naslov jasno referira na Cankarjevo delo, pa je hrepenenje po ljubezni postavljeno v sodobnejši, bolj intimistični kontekst. Protagonistka Klara se s svojo situacijo, vpeto med družinske odnose, boleče spomine iz otroštva in iskanje lastne identitete, vseskozi uklanja želji po sprejetosti ter ljubezni. Pri tem ni nujno, da je to vedno romantična ljubezen – pogosto gre za globoko potrebo po bližini, razumevanju in občutku, da si vreden ljubezni. Klarina iskanja pravega pomena »domov«, »družine« in lastne vrednosti se prepletajo tudi z njenimi ljubezenskimi razočaranji ter z razslojevanjem med tistim, kar upa, in tistim, kar realno zmore. Pri njej ni glavni motiv toliko prepreke od zunaj, temveč notranje ovire – spomini, travme in občutek, da ni dovolj dobra za resnično izpolnjeno ljubezen. Clarino hrepenenje je zato še posebej izpostavljeno nevarnosti, da postane utvara, v kateri skoraj ne zna več ločiti lastnih potreb od prikritih želja okolice. V njeni izkušnji je ljubezensko hrepenenje sicer neizčrpen vir upanja, toda hitro preide v samoprevaro, v kroženje po »klancu«, kjer stalno išče nekaj, za kar ni prepričana, ali obstaja.

Ob primerjavi obeh romanov vidimo, kako se motiv klanca – kot metaforične ovire na poti do izpolnitve – povezuje z notranjim doživljanjem ljubezenskega hrepenenja: oba lika sta zaznamovana z življenjem »na robu«, kjer so sanje o ljubezni pogosto edina uteha, a tudi nevarna iluzija. Cankarjevo delo je bolj družbenokritično; Franckina ljubezen je zraščena s socialno neenakostjo, ki jo nenehno boli in razžira kot nekaj nedosegljivega. Pri Tini Vrščaj pa je klanec bolj psihološki, notranji – gre za bremena, ki jih nosimo v sebi in ki nas zadržujejo na poti iskanja bližine in ljubezni.

Ljubezensko hrepenenje kot up in utvara torej temelji na tanki meji med močjo sanj in nevarnostjo, da postanejo samemu sebi namen. V obeh romanih je ta motiv poglobljeno razdelan in pokaže, kako so vse generacije pred istim izzivom: hrepeneti po tistem, česar ne morejo ali ne znajo doseči. Cankarjeva Francka in Vrščajeva Klara sta dokaz, da je ljubezen za posameznika lahko najgloblje življenjsko upanje, obenem pa tudi največja utvara, ki posameznika – tako kot klanec sam – nenehno vrača na izhodišče.