Motivacija pri učenju in šolskem uspehu
Vrsta naloge: Spis
Dodano: danes ob 11:25
Povzetek:
Izboljšaj motivacijo pri učenju in šolskem uspehu ter odkrij, kako notranja spodbuda, vztrajnost in cilji pomagajo do boljših ocen in znanja 📘
Motivacija
Motivacija je ena tistih besed, ki jo v šoli slišimo pogosto, vendar njen pravi pomen včasih zares razumemo šele takrat, ko nam je zmanjka. Dokler učenec z veseljem rešuje naloge, bere domače branje ali se sam od sebe loti ponavljanja snovi, se zdi motivacija nekaj samoumevnega. Ko pa se pojavijo odlašanje, utrujenost, strah pred neuspehom ali občutek, da vse skupaj nima smisla, hitro postane jasno, kako odločilna je za učenje. Človek lahko ima določene sposobnosti, talent ali celo dobre pogoje za delo, pa brez prave spodbude pogosto ne doseže tistega, kar bi sicer lahko. Prav zato motivacija ni le dodatek k učenju, temveč njegova osrednja gonilna sila.V šolskem okolju je to še posebej očitno. Dva učenca sta lahko približno enako sposobna, pa bo eden zaradi večje vztrajnosti, jasnejših ciljev in boljšega odnosa do dela dosegal precej boljše rezultate. Pri tem ne gre samo za ocene. Motivacija vpliva tudi na to, ali učenec snov razume, ali jo zna povezovati, ali si upa spraševati in ali ob prvih težavah obupa ali vztraja. Zato lahko rečemo, da je motivacija ključni dejavnik uspešnega učenja, saj ne določa le količine vloženega truda, temveč tudi kakovost razumevanja, vztrajnost in osebni odnos do znanja. V slovenskem šolskem sistemu je zato naloga šole, staršev in učenca, da skupaj ustvarjajo pogoje za razvoj trajne, predvsem pa notranje motivacije.
Kaj je motivacija
Motivacija je psihološki proces, ki človeka spodbudi, da neko dejavnost začne, jo usmerja proti določenemu cilju in mu pomaga pri njej vztrajati. Pri učenju se kaže kot pripravljenost za delo, zanimanje za snov, sposobnost premagovanja težav in občutek, da ima trud smisel. Ni dovolj, da učenec zgolj sedi pri mizi in gleda v zvezek; pomembno je, da je notranje usmerjen v cilj, da razume, zakaj nekaj dela, in da je pripravljen v delo vložiti napor.V ozadju motivacije so motivi, torej razlogi za naše ravnanje. Učenec se lahko uči zato, ker želi dobro oceno, ker ga predmet zanima, ker si želi pohvale, ker ga je strah slabe ocene ali ker ve, da bo določeno znanje potreboval za vpis na želeno srednjo šolo ali fakulteto. Vsi ti razlogi so lahko močni, vendar niso enako kakovostni. Nekateri človeka vodijo le kratkoročno, drugi pa gradijo njegov odnos do znanja za daljše obdobje.
Pomembno je tudi razumeti, da motivacija ni stalna osebnostna lastnost. Nihče ni ves čas enako motiviran. Tudi zelo priden dijak ima obdobja, ko ga delo manj veseli, in učenec, ki se pogosto bori z nezbranostjo, lahko pri določenem predmetu nenadoma pokaže veliko zavzetost. Na motivacijo vplivajo razpoloženje, težavnost snovi, odnos učitelja, vzdušje v razredu, domače okolje, telesna utrujenost in številni drugi dejavniki. Prav zato o motivaciji ne moremo govoriti preveč poenostavljeno.
Notranja, zunanja in mešana motivacija
Najpogosteje razlikujemo med notranjo in zunanjo motivacijo. Notranja motivacija izhaja iz človeka samega. Povezana je z radovednostjo, zanimanjem, zadovoljstvom ob reševanju problema in občutkom osebne rasti. Učenec, ki bere dodatno gradivo o Cankarju zato, ker ga zanima, kako je pisatelj prikazoval družbo in človekovo notranjo razklanost, je notranje motiviran. Podobno je dijak, ki ga matematika privlači zaradi logičnega mišljenja, ali učenka, ki jo biologija navdušuje zaradi opazovanja narave. Takšna motivacija je dragocena, ker je trajnejša. Običajno vodi do globljega razumevanja, boljšega pomnjenja in večje samostojnosti.Zunanja motivacija pa temelji na spodbudah iz okolja. To so ocene, pohvale, priznanja, tekmovanja, nagrade, pa tudi kazni ali strah pred neuspehom. V šoli je zunanja motivacija zelo pogosta. Učenec se uči za test, ker želi petico, ker noče popravnega izpita ali ker od njega starši pričakujejo dober uspeh. Takšna motivacija ni nujno slaba. Pogosto pomaga pri začetku dela, še posebno takrat, ko snov ni posebej zanimiva ali ko je potreben večji samonadzor. Težava nastane, če je to edini razlog za učenje. Tedaj znanje hitro postane sredstvo za oceno, ne pa vrednota sama po sebi. Ko zunanja nagrada izgine, pogosto izgine tudi interes.
V resničnem življenju se ti dve vrsti navadno prepletata. Malo verjetno je, da bi se kdo učil izključno iz čiste radovednosti ali izključno zaradi ocen. Dijak se lahko pri slovenščini trudi zato, ker mu je literatura blizu, hkrati pa ve, da ga čaka matura. Takšna mešana motivacija je v šolskem prostoru najbolj realna. Smiselno pa je, da šola ne ostane samo pri zunanjih pritiskih, ampak poskuša postopno krepiti tudi notranje razloge za učenje.
Dejavniki, ki vplivajo na motivacijo učencev
Na motivacijo vpliva veliko različnih dejavnikov, ki jih lahko razdelimo na osebne, družinske, šolske in socialne.Med osebne dejavnike sodijo samopodoba, samozaupanje, zanimanja, pretekle izkušnje in cilji. Učenec, ki verjame, da zmore, bo ob težji nalogi prej vztrajal. Če pa ima za sabo vrsto neuspehov, lahko hitro razvije občutek, da trud nima smisla. Tak učenec ni nujno len; pogosto je le prepričan, da bo spet razočaran. V tem smislu je zelo pomemben občutek učinkovitosti. Ko nekdo doživi, da je z delom napredoval, dobi potrditev, da se mu trud izplača. Pozitivne izkušnje krepijo motivacijo, ponavljajoči se neuspehi pa jo lahko močno oslabijo.
Velik vpliv ima tudi družina. Domače okolje oblikuje prve delovne navade in odnos do znanja. V družini, kjer se bere, pogovarja, spremlja dogajanje v družbi in se otroka spodbuja brez pretiranega pritiska, ima šola pogosto bolj naravno mesto. Starši ne vplivajo samo s tem, kar rečejo, ampak tudi s svojim zgledom. Če odrasli kažejo, da spoštujejo delo, vztrajnost in izobraževanje, otrok to zazna. Po drugi strani pa prevelik pritisk, nenehno primerjanje ali pričakovanje popolnosti pogosto ne povečajo motivacije, temveč povzročijo strah in odpor.
Šolski dejavniki so prav tako odločilni. Učitelj, ki snov razlaga jasno, raznoliko in jo povezuje z življenjem, bo praviloma dosegel večje zanimanje kot tisti, ki poučuje monotono in brez stika z razredom. Ni vseeno, ali učenec pri zgodovini zgolj našteva letnice ali pa preko lokalne dediščine, na primer skozi obisk muzeja ali obravnavo dogodkov iz slovenske preteklosti, začuti, da je zgodovina del njegovega prostora. Podobno lahko pri biologiji terensko delo ali opazovanje slovenskih ekosistemov, recimo kraškega sveta ali alpskega okolja, močno poveča zanimanje. Tudi način podajanja povratne informacije je pomemben. Če učenec ob napaki dobi občutek, da je nesposoben, bo njegov trud upadel. Če pa mu učitelj pokaže, kaj je bilo dobro in kako lahko napreduje, se poveča možnost, da bo vztrajal.
Ne smemo pozabiti niti na socialne dejavnike. Vrstniki imajo predvsem v mladostništvu velik vpliv. Če je v razredu učenje nekaj sramotnega ali če so uspešni učenci tarča posmeha, se lahko posameznik začne namerno umikati. Če pa je v skupini znanje cenjeno in je razredno vzdušje sodelovalno, je motivacijo lažje ohraniti. Človek je socialno bitje in pogosto se uči tudi v odnosu do drugih.
Motivacija v slovenskem šolskem sistemu
V slovenskem šolskem sistemu ima motivacija poseben pomen že v osnovni šoli. Tam se oblikujejo prve učne navade, prvi občutki uspeha ali neuspeha in osnovni odnos do šole. Če otrok v zgodnjih letih šolanje doživi kot prostor, kjer lahko napreduje, sprašuje in se uči brez pretiranega strahu, je večja verjetnost, da bo tudi kasneje razvijal bolj zdrav odnos do znanja. Prav tu je vloga učitelja izjemna. Ni dovolj, da učitelj samo poda snov; pomembno je, da zna vzbuditi radovednost in učencu omogoči občutek, da nekaj zmore.V srednji šoli postanejo zahteve večje, pojavi se več samostojnega dela, dolgoročnih obveznosti in tudi pomembnejših odločitev glede prihodnosti. Učenje ni več povezano le z dnevnim spraševanjem, temveč tudi z maturo, poklicnimi interesi, izbiro fakultete ali zaposlitve. Zato motivacija postane še pomembnejša. Dijak se mora pogosto učiti tudi takrat, ko ni neposrednega nadzora. Obenem pa je to obdobje, ko se interesi spreminjajo, samopodoba niha in utrujenost ni redka. Ravno zato mnogi dijaki v nekem trenutku začutijo dvom o smislu šole. Če v tem času ne dobijo podpore in jasne usmeritve, lahko njihova motivacija hitro oslabi.
Posebno mesto ima pri nas tudi ocenjevanje. Nacionalno preverjanje znanja in matura sta močna zunanja motivatorja. Lahko spodbujata redno delo, saj učenci in dijaki vedo, da se bodo morali v določenem trenutku izkazati. Po drugi strani pa pretiran poudarek na ocenah pogosto prinaša stres, strah pred napakami in učenje na pamet. Marsikateri dijak se ne vpraša več, kaj določeno delo pomeni, ampak samo, kaj mora napisati, da bo dobil točke. Tak pristop je razumljiv, a osiromaši pravi namen izobraževanja. Znanje bi moralo pomeniti več kot uspešno odkljukano preverjanje.
Prav zato so v šolskem prostoru pomembni tudi projektni dnevi, raziskovalne naloge, interesne dejavnosti, ekskurzije in povezovanje predmetov z vsakdanjim življenjem. Ko učenec pri slovenščini ne bere literarnega dela le zato, ker “mora”, ampak v njem prepoznava vprašanja identitete, socialnih razlik, družine ali osamljenosti, postane branje bolj smiselno. Dela, kot so Cankarjeve črtice ali Tavčarjeva pripovedna proza, lahko tudi sodobnega mladega človeka nagovorijo, če jih obravnavamo živo, ne le kot seznam literarnih pojmov. Tudi Prešernova poezija je za marsikoga zahtevna, a ob dobri razlagi postane več kot le snov za test; postane stik z jezikom, kulturo in zgodovinskim trenutkom naroda.
Kako prepoznamo motiviranega in nemotiviranega učenca
Motiviran učenec navadno kaže več značilnih vedenj. Redno opravlja naloge, sodeluje pri pouku, sprašuje, se trudi tudi pri težjih vsebinah in zna sprejeti povratno informacijo. Ne pomeni, da je vedno uspešen ali vedno navdušen, vendar je pri njem opazna pripravljenost za napor. Tak učenec pogosto išče tudi dodatne informacije, zna razmišljati o svojih ciljih in se ne ustavi ob prvi oviri.Nemotiviranost se lahko kaže kot odlašanje, pasivnost, hitro opuščanje dela, neorganiziranost in občutek, da je vse brez pomena. Zelo pomembno pa je poudariti, da nemotiviran učenec ni nujno len ali brezbrižen. Za navidezno nezainteresiranostjo se lahko skrivajo strah pred neuspehom, slaba samopodoba, preobremenjenost, osebne stiske ali preprosto neustrezne učne metode. Če nekdo večkrat doživi poraz, si včasih raje sploh ne upa več poskusiti, ker ga je strah še ene potrditve, da ni dovolj dober.
Kako motivacijo spodbujati
Pri spodbujanju motivacije ima veliko vlogo učitelj. Pomaga, če so cilji jasni, razlaga razumljiva, primeri življenjski, dejavnosti raznolike in komunikacija spoštljiva. Učitelj, ki pohvali napredek, ne le končnega rezultata, lahko učencu da zelo močno sporočilo: trud se splača. Pri slovenščini je motivacijsko, če se literarna dela povezujejo z današnjimi vprašanji; pri matematiki, če dijak razume uporabnost določenih postopkov; pri geografiji, če snov ni le učenje definicij, ampak razumevanje prostora, v katerem živimo.Tudi starši lahko veliko prispevajo. Pomembno je, da se zanimajo za otrokovo delo, mu pomagajo pri organizaciji časa in spodbujajo rednost. Pri tem pa morajo paziti, da podpora ne postane nadzor brez zaupanja. Otrok potrebuje občutek, da mu odrasli stojijo ob strani, ne pa da ga stalno presojajo. Realna pričakovanja in priznanje napredka sta pogosto bolj učinkovita kot kritika.
Svoj delež odgovornosti pa ima tudi učenec sam. Motivacije sicer ne more vedno “pričarati”, lahko pa ustvarja pogoje zanjo. Pomaga, če si postavlja manjše cilje, dela sproti, si organizira čas, snov razdeli na obvladljive dele in poišče povezave med šolo in lastnimi interesi. Pomembna sta tudi počitek in ravnovesje. Utrujen človek težko vztraja, ne glede na to, kako močno si nekaj želi.
Tudi šola kot ustanova mora skrbeti za motivacijsko okolje. To pomeni prijetno klimo, občutek varnosti, podporo učencem z učnimi težavami in dovolj različnih poti do uspeha. Ni prav, da se v šoli počutijo priznane samo tisti, ki imajo najvišje ocene. Nekdo lahko izstopa v ustvarjalnosti, drugi v praktičnem delu, tretji v športu, četrti v raziskovanju. Dobra šola zna prepoznati različne oblike sposobnosti.
Ovire za motivacijo
Med največjimi ovirami za motivacijo je prevelik pritisk. Če učenec dobi občutek, da nikoli ne bo dovolj dober, se lahko iz napora rodi odpor. Podobno škodljiv je strah pred napakami. V šoli bi morale biti napake razumljene kot del učenja, a se pogosto zgodijo kot nekaj sramotnega. Kdor se boji posmeha ali slabe ocene, bo raje molčal, kot da bi tvegal napačen odgovor.Težava je lahko tudi nezanimiv ali pretežak pouk. Če učenec v snovi ne vidi smisla ali je ta popolnoma odmaknjena od njegovega predznanja, bo motivacija težko rasla. Oviro predstavlja tudi nenehno primerjanje z drugimi. Takšno primerjanje ne koristi ne boljšim ne slabšim. Eni živijo pod pritiskom, da morajo biti vedno najboljši, drugi pa začnejo verjeti, da nimajo možnosti. Mnogo bolj zdravo je poudarjati osebni napredek.
V sodobnem času so pomemben dejavnik še utrujenost, digitalne motnje in preobremenjenost. Premalo spanja, obšolske dejavnosti, stalen dotok obvestil na telefonu in družbena omrežja zmanjšujejo zbranost. Težko je biti motiviran za zahtevno miselno delo, če je pozornost ves čas razdrobljena.
Motivacija ni le šolsko vprašanje
Motivacija se skozi življenje spreminja. V otroštvu jo pogosto vodita radovednost in igra. V mladostništvu se začnejo močneje prepletati osebni interesi, potreba po samostojnosti in vpliv vrstnikov. V odraslosti postane motivacija pogosto bolj ciljno usmerjena: povezana je s poklicem, družino, nadaljnjim izobraževanjem ali osebnim razvojem. To nam pokaže, da motivacija ni omejena le na šolske klopi. Spremlja nas vse življenje in pomembno oblikuje, kakšni ljudje postajamo.Sklep
Motivacija je temeljni pogoj za uspešno učenje in osebni napredek. Brez nje je znanje pogosto površno, trud kratkotrajen, odnos do šole pa negativen. Najtrdnejša je notranja motivacija, ker izhaja iz zanimanja, radovednosti in občutka smisla, vendar ima tudi zunanja motivacija v šoli svojo vlogo, saj lahko pomaga pri disciplini in doseganju kratkoročnih ciljev. Na motivacijo vplivajo posameznik sam, njegova družina, učitelji, vrstniki in širše okolje. Zato je napačno, če odgovornost zanjo pripišemo samo učencu.V slovenskem šolskem sistemu bi morali ob ocenah in preverjanjih še bolj poudarjati razumevanje, ustvarjalnost, samostojno mišljenje in napredek. Šola ne bi smela biti zgolj prostor zbiranja ocen, temveč prostor, kjer učenec odkriva svoje sposobnosti in postopoma gradi odnos do znanja. Teza, da motivacija ne določa le, koliko se nekdo uči, temveč tudi kako kakovostno in s kakšnim odnosom do znanja to počne, se zato potrjuje.
Najpomembnejše pa je morda to, da motivacija ni nekaj, kar človek preprosto ima ali nima. Ni prirojen dar, rezerviran za redke. Motivacijo je mogoče graditi, krepiti in obnavljati. Ko učenec razume smisel dela, doživi napredek, se počuti slišanega in začne verjeti vase, se spremeni ne le njegov uspeh, ampak tudi njegov pogled na učenje. In prav v tem je njen največji pomen.
Ocenite:
Prijavite se, da lahko ocenite nalogo.
Prijavite se