Primerjava Vladimirja in Tartuffa v dramskih delih

To delo je preveril naš učitelj: predvčerajšnjim ob 12:23

Vrsta naloge: Analiza

Dodano: 10.09.2026 ob 6:07

Primerjava Vladimirja in Tartuffa

Najprej je smiselno oba lika umestiti v njuno dramsko okolje. Vladimir je eden od dveh osrednjih likov v Beckettovi drami *Čakajoč Godota*, ki je tudi pri pouku književnosti pogosto predstavljen kot ključni primer dramatike absurda. Skupaj z Estragonom čaka skrivnostnega Godota, ki nikoli ne pride. Dogajanje je navidezno zelo skromno, skoraj prazno, vendar se prav v tej praznini odpirajo temeljna vprašanja o času, smislu, spominu, odnosu med ljudmi in človekovem položaju v svetu. Vladimir je med obema praviloma bolj misleč, bolj zbran in tudi bolj vztrajen pri čakanju. Deluje kot tisti, ki se bolj zaveda položaja, čeprav tudi sam ne razume, kaj pravzaprav čaka.

Tartuffe pa je osrednji lik Molièrove komedije *Tartuffe*, enega najbolj znanih del francoskega klasicizma. Njegova vloga je veliko bolj jasna in konkretna. Vstopi v Orgonovo hišo kot navidez pobožen, skromen in moralno neoporečen človek, v resnici pa želi izkoristiti zaupanje gospodarjeve družine za osebno korist. Njegova pobožnost je samo maska. Z lepimi besedami, z navideznim odpovedovanjem posvetnim stvarem in z igrano ponižnostjo si pridobi položaj, od koder lahko začne obvladovati druge. Če je Vladimir lik vprašanja, je Tartuffe lik prevare.

Prva večja razlika med njima se pokaže v njunem značaju in notranji naravnanosti. Vladimir je notranje razdvojen lik. Ni človek dejanja v klasičnem smislu, ampak človek misli, dvoma in ponavljajočega se iskanja smisla. Njegove besede pogosto zvenijo, kot da želi nekaj razumeti, pa tega ne more dokončno doumeti. V njem ni preračunljive hladnosti, prej nekakšna človeška nemoč. To nemoč dobro poznamo tudi iz drugih del 20. stoletja, ki jih dijaki srečajo pri pouku, na primer pri Kafkovi prozi ali v nekaterih delih eksistencializma: človek je vržen v svet, kjer starih gotovosti ni več, novih pa ne najde. Vladimir zato ni enoplasten lik. Lahko ga beremo kot človeka, ki se boji praznine, kot posameznika, ki potrebuje smisel, ali kot simbol sodobnega človeka, ki kljub dvomu vztraja.

Tartuffe je v primerjavi z njim veliko manj notranje odprt. Pri njem ne čutimo pristnega boja med različnimi možnostmi. Njegova drža je premišljena, njegova dvoličnost pa zavestna. Ne zavaja zato, ker bi bil izgubljen, ampak zato, ker želi doseči cilj. Če pri Vladimirju slutimo notranjo človeškost, čeprav je ta zmedena in nemočna, je pri Tartuffu v ospredju hladna moralna izprijenost. Seveda tudi Tartuffe ni povsem banalen lik; prav njegova prepričljivost kaže, da dobro razume ljudi in njihove slabosti. Toda ta psihološka spretnost ni usmerjena v iskanje resnice, temveč v uspešno prevaro. Zato Vladimir vzbuja predvsem vprašanja, Tartuffe pa odpor in razkrivanje.

Zelo povedna je tudi primerjava njunega odnosa do resnice in laži. Vladimir je povezan z iskanjem resnice, čeprav do nje ne more. Njegova resnica ni preprosta dejstvena resnica, ampak bolj eksistencialna: kaj pomeni čakati, zakaj človek vztraja, kako naj živi, če ne ve, kaj ga čaka. V drami se pogosto zdi, da se trdni oporni točki izmikata tako spomin kot čas. Vladimir zato ni nosilec laži v moralnem smislu, ampak nosilec negotovosti. Želi vedeti, pa ne more vedeti. To je zelo pomembna razlika.

Tartuffe pa laž uporablja kot osnovno življenjsko strategijo. Njegov celotni nastop temelji na tem, da se kaže drugačnega, kot je. Navzven govori o skromnosti, odpovedi in kreposti, dejansko pa ga vodita pohlep in poželenje. Še posebej očitno se to pokaže v njegovem odnosu do Elmire in v prizadevanju, da bi pridobil Orgonovo premoženje. Pri njem ni resnice v iskanju, ampak le resnica v razkritju: občinstvo in drugi liki morajo postopoma spoznati, kdo v resnici je. Molière je s tem likom ostro napadel versko hinavščino, vendar ne vere kot take, temveč njeno zlorabo. To je pomembna podrobnost, saj komedija ni usmerjena proti iskreni pobožnosti, ampak proti tistim, ki jo spremenijo v sredstvo oblasti.

Oba lika močno vplivata na druge osebe, toda način tega vpliva je zelo različen. Vladimir vpliva predvsem psihološko in odnosnostno. Njegova vez z Estragonom je ena osrednjih osi drame. Čeprav sta si značajsko različna, drug brez drugega skoraj ne moreta obstajati. Vladimir je pogosto tisti, ki ohranja ritem čakanja, se spominja obljube o Godotu in skuša skupni položaj osmisliti. Na druge torej ne deluje z močjo oblasti, ampak z vztrajnostjo, s prisotnostjo in z nejasno potrebo po redu v neredu. Tudi v odnosu do Pozza in Luckyja se kaže kot bolj opazujoč, celo sočuten lik, ki vidi trpljenje sveta, ne da bi ga mogel zares spremeniti.

Tartuffov vpliv pa je konkreten, praktičen in škodljiv. Najmočneje deluje na Orgona, ki v njem vidi skoraj svetniško avtoriteto. Prav Orgonova slepota je eden ključnih virov komike, hkrati pa tudi svarilo. Kolikokrat se tudi v vsakdanjem življenju zgodi, da ljudje nekomu verjamejo samo zato, ker govori samozavestno, se kaže moralno superiornega ali nastopa z videzom resnosti? To vprašanje ni oddaljeno od slovenske stvarnosti. Tudi v našem prostoru pogosto naletimo na primere, ko javna podoba prikriva sebične namene. Tartuffe razdvaja družino, ruši zaupanje med njenimi člani in skuša izkoristiti hišo, v katero je bil sprejet. Njegov vpliv ni samo psihološki, ampak tudi materialen in družben.

Veliko pove tudi njun govor. V šolski interpretaciji dramatike je vedno pomembno opazovati, kako lik govori, ne le kaj stori. Vladimirjev govor je pogosto premišljujoč, razdrobljen, včasih krožen. Njegovi dialogi z Estragonom razkrivajo negotovost, pozabljanje, vračanje k istim vprašanjem. Prav ta jezik ustreza svetu absurda: človek govori, ker mora govoriti, da zapolni praznino, in ker se boji tišine, v kateri bi se morda pokazal nesmisel njegovega položaja. Vladimirjev govor torej ni maska, temveč odsev njegove notranje stiske in hkrati njegove potrebe po smislu.

Tartuffe pa je mojster jezika kot orodja. Njegov govor je navidez umirjen, pobožen, lep in prepričljiv. Govori tako, da vzbuja vtis samokontrole in moralne višine. Vendar ravno v tem jeziku tiči nevarnost. Besede pri njem ne razkrivajo notranjosti, temveč jo zakrivajo. Če Vladimir s govorom kaže človeka, ki se išče, Tartuffe s svojim govorom skriva človeka, ki ga ne bi smeli videti. To je razlika med iskreno zmedenostjo in zavestno retorično prevaro. Molière prav skozi ta razkorak med videzom in resnico gradi komični učinek, hkrati pa tudi moralno kritiko.

Naslednje pomembno merilo je moralna vrednost lika. Vladimir ni enoznačno dober junak, vendar ni moralno zavržen. Njegova človeškost se kaže v tem, da kljub zmedi vztraja v odnosu, se vrača k vprašanjem odgovornosti in ni ravnodušen do sveta. Res je, da pogosto ostaja neodločen in ujet v ponavljanje, toda njegova nepopolnost je človeška, ne pokvarjena. V tem smislu je bolj odprt lik, pri katerem bralec ali gledalec moralno sodbo oblikuje postopoma. V njem lahko vidimo sebe: tudi človek v resničnem življenju ni vedno junak dejanja, pogosto je bitje omahovanja, strahu in upanja.

Tartuffe pa je skoraj učbeniški primer moralno negativnega lika. Predstavlja hinavščino v najčistejši obliki. Njegova krivda ni samo v tem, da laže, ampak da izkorišča najbolj občutljiva področja človeškega zaupanja: vero, družino in moralni red. Zaradi tega deluje kot simbol zlorabe vsega, kar bi moralo biti vredno spoštovanja. Če je Vladimir lahko predmet razmisleka, je Tartuffe predvsem predmet kritike. V tem se lepo vidi razlika med moderno dramo, ki rada odpira vprašanja brez jasnih odgovorov, in klasično komedijo, ki pogosto ostreje razporedi like po moralnih vlogah.

Posebej zanimiva je tudi literarna funkcija obeh likov. Vladimir v *Čakajoč Godota* ni pomemben zato, ker bi zgodbo “poganjal” v klasičnem smislu, ampak zato, ker pooseblja samo stanje čakanja. Skozenj Beckett izrazi občutek sodobnega človeka, ki živi brez zagotovila, da bo njegov trud pripeljal do smiselnega cilja. Vladimir nas sili, da razmišljamo o času, minljivosti, upanju in absurdnosti. V tem pogledu je soroden nekaterim modernim junakom, ki jih poznamo tudi iz širšega evropskega literarnega kanona: niso heroji z jasnim poslanstvom, ampak nosilci vprašanja.

Tartuffe ima povsem drugačno funkcijo. Je satirični lik in obenem sredstvo družbene kritike. Molière prek njega razgalja lahkovernost ljudi, nevarnost slepega občudovanja in zlorabo moralnega jezika. Tartuffe ni pomemben le kot posameznik, ampak kot tip, skoraj simbol. Zato je njegovo ime v številnih jezikih postalo sinonim za hinavca. To je pravzaprav znak, kako močno je literarni lik presegel meje svojega časa. Tudi v slovenščini lahko rečemo, da je nekdo “pravi tartuffe”, pa bo pomen skoraj vsak razumel.

Če pogledamo še njun odnos do družbe in okolja, se pokaže nova razlika. Vladimir je v svetu bolj tujec kot izkoriščevalec. Njegova odmaknjenost ni posledica želje po oblasti, ampak občutka, da človek ne najde trdnega mesta v svetu. Takšna drža je blizu izkušnji modernosti, ko posameznik izgublja občutek pripadnosti. Tartuffe pa se v družbo vključi zelo spretno, vendar izključno zato, da bi jo uporabil v svoj prid. Zanj je skupnost oder, ne dom. Vstopa v odnose, da bi jih obvladal, ne da bi jih gradil.

Za sodobnega bralca je primerjava obeh likov še vedno zelo aktualna. V Vladimirju lahko prepoznamo marsikaj, kar zaznamuje današnjega človeka: občutek negotovosti, vprašanje smisla, potrebo po bližini in hkrati strah pred praznino. V času, ko se mladi pogosto srečujejo z negotovostjo glede prihodnosti, študija, zaposlitve in identitete, je Vladimir presenetljivo sodoben. Tartuffe pa ostaja aktualen zaradi manipulacije, lažne moralnosti in izkoriščanja zaupanja. Družbena omrežja, javne podobe, politični nastopi, celo vsakdanje medosebne situacije pogosto dokazujejo, da videz še zdaleč ni isto kot resnica. Zato Molièrova kritika ni zastarela.

Na koncu lahko ugotovimo, da sta Vladimir in Tartuffe kljub velikim razlikam smiselna primerjalna para. Oba pomembno vplivata na druge ljudi in oba kažeta, da človeka ne smemo razumeti površinsko. Toda njuna bistvena razlika je odločilna. Vladimir je lik notranjega nemira, čakanja in iskanja smisla; Tartuffe pa lik laži, hinavščine in načrtne prevare. Prvi razkriva krhkost človeka, drugi nevarnost moralne pokvarjenosti. Prav zato primerjava med njima ni le literarna vaja, ampak tudi vaja v življenjski presoji: uči nas, da moramo razlikovati med človekom, ki je izgubljen, in človekom, ki zavestno zavaja, saj je prav v tem razlikovanju pogosto skrita meja med sočutjem in previdnostjo.